ENI DRUGAČNI, DRUGI ČUDNI

Sem eno tistih bolj izraznih bitij, ki ne more fejkati. Tudi če rečem nekaj, česar ne mislim, je moja faca tako zgovorna, da je vsem hitro jasno, kaj in kako. Na nekem izobraževanju me je predavateljica vprašala: »Kaj gre tebi na živce?« Moj odgovor: »Neumni ljudje.« Ker pač ne olepšujem. Če bi kdaj razmišljala preden kaj bleknem, bi rekla: »Ljudje, nesposobni širokega pogleda in razmišljanja.« Na kratko so to še vedno neumni ljudje. Nervirajo me s svojo omejenostjo in teženjem, kako ti nimaš pojma, oni pa vse vedo. Ampak oni so tisti, ki tupijo nekaj, kar so jim serivirali na novicah in kar so predebatiral s svojimi petimi omejenimi frendi in so si skupaj ploskali in dajali petke, ker so  tako hudi. Bravo vi, bravo mi!

Eno izmed mojih nepravilnih pravil življenja je to, da nič ni zares tako, kot se zdi, ali pa kot ti pravijo drugi. Vsaka stvar ima milijon teorij za, proti, vmes. Preberi jih čim več in si ustvari svoje mnenje. Ne mi srat, da je tvoje mnenje najbolj pravilno. Ni, že zato ni, ker nisi sposoben širšega uvida v problematiko. Jebi ga, tu se lahko igram smart ass, ker je pač moj tekst in ker sem sposobna širšega uvida.

Recimo, kdo razmišlja o plastični vrečki kot o odapadku, ki ubija kite, ptiče, želve, ki uničuje oceane in hrani ribe, ki jih večina potem veselo papca na krožniku? Kdo? Če nas je 1.000 v Sloveniji, nas je veliko. Ravno danes mi gospa ob nakupu krofov prijazno ponudi plastično vrečko in jo jaz malo manj prijazno, ampak še vedno kulturno zavrnem, da je plastike preveč in da jo bomo kmalu jedli. In ona meni lagano, da me šteka, a če ne vzamem vrečke, bom imela vse mastno. Res, to je mnogo večji problem, kot propad oceanov. To je ta omejenost, ta razvoj, ki se je obrnil v minus. Imamo več, a čedalje manj.

Ne vem, kaj bi ljudje potrebovali, da bi začeli uporabljati ta zanemarjeni organ, imenovan možgani, in potem še drugega zanemarjenega, ki se imenuje srce. Splet je poln googleznalcev – tudi jaz sem ena izmed njih – sam ne bit znalec na podlagi medijev. To je največja manipulacija, kar jih obstaja. Ljudem kar ni jasno, kako zelo jim perejo možgane, oni pa veselo vsemu kimajo in ploskajo. Če ne to, se je pa nujno treba kregat. Nujno! Na eni strani smo smart assi, ki so nam stvari malo bolj jasne pa še vedno ne dovolj in potem imaš te bumbarčke, ki lapajo eno in isto pa če jim narišeš, da se motijo, bodo lapali še naprej. In potem fašeš živčnega in si misliš »svet je šel v kurac«, nujno potrebujemo nekaj iz vesolja, da razredči te debile. Tudi če mene pobere zraven, baš mi je ravno, le da me ne pojebe karma in me vrže v drugem lajfu spet k tem istim debilom! Ne da se mi več kurit energije za ljudi brez občutka za druge, za čustvene invalide, za narciske in egoiste. Tega sranja je čedalje več, zato se izogibam množicam in se družim z ljudmi, ki so približno na isti frekvenci, kot sem sama.

Obupala sem že, da bom spremenila kogar koli, mi gre pa malo na živce, da sem tako čudna. Čudna, ker jem samo sadje, zelenjavo in žita. Čudna, ker nosim oblačila svojih babic. Čudna, ker si raje kupim nekaj dobrega za jest, kot pa tono ličil. Čudna sem, ker pobiram smeti s tal in jih nosim do prvega reciklažnega otoka pa magari v rokah. Čudna sem, ker zavrnem skoraj vsako plastično vrečko in raje nosim v rokah vse stvari iz trgovine, kot pa da plačam tisti PVC. Čudna sem, ker večino časa porabim za prostovoljstvo in pomoč drugim. Čudna sem, ker ne gledam televizije in ne berem novic.  Jaz sem jebeno čudna. Ostali pa normalni. To, da nekdo v mukah umre, da se ga potem pol zavrže, je normalno, to da proizvajamo bale smeti, je normalno, to da ves čas kupujemo in to kupujemo poceni, je normalno. To da zdravniku kimamo in ga upoštevamo kljub neuspešnemu zdravljenju, je normalno. Pa fakof za tako normalnost. Meteor, pridi čim prej, ker za to človeštvo ni več upanja.

Najljubše mi je tisto vprašanje, če bi se lahko znebil ene stvari na zemlji, česa bi se? Uganite, kakšen je moj odgovor? Seveda, neumnih ljudi ali pa pohlepnih ali pa egoističnih ali pa sfejkanih. Me zanima, koliko ljudi bi potem sploh ostalo. Verjetno samo otroci, ki so še edina čista bitja – vsaj tam do petega leta nekje – dokler ne gredo v šolo, kjer se začne intenzivno pranje možganov.

Naj bo moj konec optimističen, zato naprošam vse starše, da učite svoje otroke ljubezni, spoštovanja do vseh in vsega in pa sočutja, dragi moji.  Ali pa še bolje, ne imeti otrok, ker nas je itak preveč. Raje kakšnega posvojite. Več koristi. Predvsem pa se ustavite se in si pustite čutiti, vse. Ne se zadevat z odnosni, drogami, alkoholom, nakupovanjem, s hrano … Ne bežite pred resnico in ne se hranit z majhnimi, sladkimi lažmi. To je vse skupaj en lari fari. Fejk lajf je beden lajf. Čeprav nisem kaj dosti na boljšem, se vseeno iščem in si priznam, da imam še veliko dela sama s sabo. In ja, boljša sem kot večina ljudi, kar v resnici danes ni tako težko doseči, samo čuden moraš biti.

Zdrava Pamet Zofka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.