HOMO FELIX

Pred časom so me prvič prosili, da se nasmejem. Ubogal sem. Bil je to prav res oduren in grozen trenutek; pač ena tistih grizočih stvari, ki jih kar ne moreš pustiti ob strani.

Ni šlo za fotografijo ali razgovor, temveč za čisto rutinski opravek javnega nastopa na nekem ne preveč pomembnem radijskem mediju. Sama situacija morda niti ni bila tako kritična in bi zlahka prešla ne glede na to, ali bi prošnjo/navodilo ubogal ali ne. Šele tekom pisanja sem se namreč zavedel, kaj me pri vsem skupaj v resnici moti.

Ko sem prvič stopil v prostore, sem na kratko zbuzeriral tajnico, da mi je razložila ozadje in zgodovino medija, na katerem naj bi odslej delal. »Filozofija je predvsem to, da želimo ljudem prinesti radost in veselje; pozitivo, skratka. Hočemo biti uteha v hudih časih,« je pribila. Ne dvomim, da se ob takih besedah še marsikomu drugemu utrne prizanesljiv nasmešek (aha!) spričo naivnosti takih besed. Vendar pa bi bila prava naivnost verjeti, da preštevilni drugi radii, časopisi ali televizije ne delajo po takih principih. Že kratek ošvrk vam bo dal vedeti, da ste praktično obdani s pozitivno energijo.

Ni važno, ali gledate reklame, naslovnice, kontaktne oddaje ali loto; vse so naphane z nasmejanimi pozitivnimi ljudmi, lepimi pozitivnimi novicami, vse skupaj je prava ekstravaganca lepih čustev in pofukanega lepega počutja. Še dobro, da imaš na vsake toliko novice, ki te postavijo vsaj blizu realnim tlom. Pa tudi te se s pospešeno hitrostjo uravnotežujejo na prav posebej perverzen način; pokoli na ameriških šolah se uravnotežijo s kakim smučarskim dosežkom, katastrofalne poplave s tračem o veselem pričakovanju estradnega para.

Čemu je to potrebno? Vse skupaj kakopak izhaja iz preproste zablode, da je ‘pozitivno’ čustvo hkrati tudi ‘lepo’ in, še huje, ‘pravilno’. Vsi ljudje bi morali biti veseli in srečni, pravi dogma, prav tako kot bi morali biti svobodni, da to dosežejo.

Želim si, da bi spoznal tipa, ki si je to izmislil. Če bi ga imel v isti sobi s Hitlerjem in dvema metkoma v pištoli, bi oba strela nemudoma izpraznil v njegovo zabito glavo. Nato bi verjetno prosil Hitlerja, da mi ga za vsak primer pomaga vreči še pod vlak.

Zavračanje slabega počutja ni zgolj neplodno in butasto, ampak tudi škodljivo. Nešteto duševnih obolenj korenini prav v takem nerealnem pričakovanju. Človek se poslej ne počuti zgolj bedno, ampak se počuti ob tem tudi krivo. Nesrečen človek je napačen človek, neveselega človeka je treba ujčkati do razvedritve. Grozljivi cikel, ki seveda odpira vrata za vse ostale konzumeristične zablode.

Ljudi, ki so vselej veseli (beri: hočejo vselej izpasti veseli) bi se morali izogibati prav toliko kot ljudi, ki so nenehno zamorjeni. Enim in drugim je odvzeta najosnovnejše sredstvo spoznavanja sebe in sveta naokoli. Se počutite depresivno ali potrto? Dobro. Se počutite vzneseno, srečno? Tudi prav. Eno ni boljše od drugega, drugo ni boljše od prvega.

Odslej se režim samo še takrat, ko slišim kaj smešnega.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.