I.
V predsobi je zazvonil telefon.
»Nika, a se lahko oglasiš, prosim? Sem ravnokar pri mesenju testa … « je zaklicala Andreja iz kuhinje.
Nika je spustila muco na tla in dvignila slušalko.
»Alfredo je,« je rekla na glas, obrnjena proti kuhinji, »pravi, da se lepo zahvaljuje za vabilo na kosilo, vendar ima pomemben razgovor s stranko, tako da ga ne bo.«
»Počakaj,« se je prikazala iz kuhinje Andreja, medtem ko si je s praznično krpo brisala roke. Preberi več ALFREDO IN ANDREJA
Obiski morja so mi bili že od malega zelo prijetni in sproščujoči. Kot otrok sem velikokrat jokala, ko smo se vračali domov, kot da je v moji duši nekje zapisan DNK morskega zraka in soli, ki ne želi oditi iz teh krajev, kjer sem se počutila bolj domače kot doma. In tako je bilo vse do letos, ko sva kot stara zakonca želela dobiti apartma, ki sva ga obiskala že prejšnji dve leti, vendar je bil v času najinih dopustov prost le pet dni, kar pa se je meni, morjeljubcu, zdelo občutno premalo. Seveda sem stvari vzela v svoje roke in se odločila poiskati namestitev nekje v bližini še za dodatne tri dni. Izbiro mi hitro zmanjša filter hišni ljubljenčki dovoljeni, ker seveda s sabo vzameva najino psico, s katero je dopust morda malo bolj zahteven in stresen, a je hkrati ravno zaradi nje toliko bolj sproščen. Preberi več NA MORJU SMO BILI
Zbudiš se, kar je presenetljivo, saj se ne spomniš, da bi zaspal. Ali da bi bil oseba. Ali da bi na kakršen koli smiseln način obstajal pred tem trenutkom.
Nič hudega – obstoj je zmeda za večino ljudi, tudi tiste ki so imeli nekaj desetletij prednosti.
»Oh, odlično,« reče glas, ki je bodisi v tvoji glavi bodisi v dimenziji, zelo blizu nje, »spet si tukaj. To je napredek. Predvidevam … «
Nisi prepričan, kaj to pomeni. Ampak prepričan si v eno stvar: Nekaj je strašno narobe. Preberi več TU SI. ŽAL.
V vašo vednost, tole bo najverjetneje za en drek. Saj se bom potrudil po najboljših močeh, a ni jih veliko. Čas, ki sem ga odmeril za pisanje, editiranje, poliranje sestavka, mi je požrla dvodnevna vikend skejt fešta na Postojnski pumpi, ki se je niti malo nisem nadejal. Slučajno sem se znašel na pravem mestu ob pravem času. Pisanje sem sicer že prej odlagal in prelagal, ker nisem imel blage veze, o čem bi sploh pisal, potem pa je prišla še fešta. Zdaj sedim za tipkovnico zmačkan, z otečenim gležnjem, bolečim desnim kolkom, celotelesnim muskelfibrom, svežimi hrastami na kolenih in komolcih, upajoč, da bo zgolj dejstvo, da sedim in tipkam misli, ki se sprotno pojavljajo v prekrokani betici, magično ponudilo neko idejo, temo, ki bi se jo splačalo razvit. Preberi več ČE ŽIVLJENJE ŽALOSTNO JE, ZAJEBAVEJTE (SE)
Pozno popoldne je Beograd barvalo nostalgično oranžno. Javor je stal ob oknu in od strani gledal ven. Rad je imel jesen, ko se je življenje nekoliko upočasnilo in je veter preganjal listje po ulici. Dnevna soba je gledala na Bulvar kralja Aleksandra. Javor je pomislil, da se je nekoč imenoval Bulvar revolucije.
Napol je poslušal priprave na zapuščinsko razpravo, ki so potekale za njegovim hrbtom, pridušena glasova notarja gospoda Željkovića in njegovega pomočnika. Javorjeva babica Kata je umrla tako, kot si je sama želela: V akciji, kar koli je to že pomenilo. Preberi več DRUGA STRAN STEKLA
Uporabljamo piškotke. Več INFO
Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.