»Polkrožno obrnite.«

Navodilo, ki je prihajalo iz mobilnika, je ignoriral in odpil še zadnji požirek poceni energijske pijače. Skoraj je že bil na cilju, do tja pa je vodila samo ena pot, z obeh strani obdana s kamnito ograjo. Za njo je občasno zagledal črede ovac, za katere mu ni bilo jasno, kaj pravzaprav žvečijo v tej pustinji.

»Polkrožno obrnite!« Zazdelo se mu je, da je v glasu nevidne sopotnice začutil nepotrpežljivost, a jo je brez težav pripisal sebi. Vožnja se mu je vlekla, vse odkar je pred kakšno uro na križišču zavil proti rtu. Zvok na telefonu je z eno potezo utišal, z drugo pa do konca navil gumb za glasnost na prenosnem radiu. Glasno hreščanje ga je prekinilo, ko je ravno začel tuliti o neki drugi cesti proti peklu. Kako nesramno. Na tem pozabljenem koncu polotoka je računal vsaj na radijski signal. Brez uspeha je šaril po gumbih. Preberi več SVETILNIK →

V deželi Delerijon je najprej mogoče opaziti tišino. Zdi se, da so bogovi nekega dne razparali nebo in skozi porinili velikanski skalni plaz. Ko so bile kamnite smeti odvržene, so za sabo zaprli luknjo. Kar je ostalo na tej strani, je bilo gorovje suhega in razpokanega kamna, ki je čez leta razpadlo v nekaj podobnega pobočju.

Ker pa se življenje vrine v najbolj zapuščene kraje kot blato v vse gube, se je to zgodilo tudi tu. Čeprav je bilo med skalami komaj kaj zemlje, so se suha grmovja in vitka drevesa trmasto držala razpok, kot da bi s svojimi koreninami poskušala razklati kamen. Skrivljena debla so iz senc gora segala po svetlobi, kot berač, ki prosi za hrano. Drugega življenja ni bilo videti.

Gledano od zgoraj.

Podzemni rovi so čisto druga zgodba. Preberi več ZMAJEMOR →

Dva dni po pristanku, dobrih deset dni pred koncem planeta, je občutek na njem še vedno … nenavaden. Ne morem ga opisati drugače. Strah, ki nas je prežemal pred prvimi koraki, nas zadrževal na ploščadi, nas prepričeval, da tal morda že zdaj ni več tam, nas še vedno spremlja. Šibkejši je, a ni izginil.

Dan začnemo skoraj rutinsko. Nadenemo si skafandre (njihov vonj je približno tak, kot bi ga pričakovali od nečesa, v čemer smo prebili večino dveh dni) in se odpravimo iz pristajalnika. Na koncu ploščadi se za hip ustavimo. Nato stopimo naprej, previdno, še vedno nekoliko nezaupljivo, vsi naslednji koraki pa so lažji. Ko se končno lahko ozremo navzgor, se ne skafandra ne vonja ne zavedamo več. Preberi več ZAPISANO NA NEBU →