VOŽNJA VSTRAN

 se nadaljuje

Midgley pa se ni ustavil pri izumu osvinčenega goriva. Vselej poln idej, vselej pripravljen za obračun z novimi polji raziskav – ne pozabimo, še vedno ga je čakala druga katastrofalna napaka.

Za razliko od desetletnega iskanja učinkovitejšega pogonskega goriva se je do dotične prebil izjemno hitro. Še več, če verjamemo korporativnim legendam, mu je iznajdba rešitve vzela le tri dni po tem, ko so mu predstavili problem. In za razliko od svinca je ta dejansko upravičeno označena kot primer neželenih posledic: ni bilo svarila, ki bi ga lahko ignoriral, ni bilo rdečih zastavic, ki bi jih bilo treba prikriti, ni bilo tveganj, ki bi jih bilo treba sprejeti. Gre preprosto za primer predvidevanja – brez čvrstih dokazov v levo ali desno – da bo na koncu vse v redu.

Tokrat se je Midgley spoprijel s problemom ohlajevanja. Štelo se je leto 1928; začela se je doba mehanskega hlajenja hrane (pred tem se je človeštvo udejstvovalo v poslu z dostavljanjem ledu: ogromne količine ledu so izrezali in nato z ladjami prepeljali od hladnejših delov planeta k toplejšim, da so ljudje tam lahko hladili svoje stvari). Težava dobe je bila, da so bile hladilne snovi ali (a) drage ali (b) zelo nevarne. Imele so zoprno navado, da so se vnele ali zastrupile ljudi v velikih številkah – leto po začetku Midgleyevega projekta je zaradi luknje v hladilnem sistemu bolnišnice v Clevelandu metilklorid pomoril prek sto ljudi.

Nobeno presenečenje ni, da se tehnologija hlajenja v svojih začetkih ni hitreje razširila v javnosti.

Cilj projekta je bil jasen: najti poceni, nevnetljivo, nestrupeno snov, ki bi bila pri hlajenju prav tako učinkovita kot obstoječe. General Motors je ravno takrat kupil svojo prvo v hlajenje usmerjeno podjetje, ki so ga preimenovali v Frigidaire. Zavedali so se, da jim bo uspešna razrešitev omenjenega problema hladilne snovi napolnila denarnice.

Midgleyev znanstveni pristop je imel tokrat zelo malo težav (navsezadnje je imel več deset let izkušenj s področja kemije). Preučil je elementarne lastnosti obstoječih hladil in se zelo hitro zagrel za fluor kot svojo rešitev; po možnosti v kombinaciji z ogljikom, ki bi zavrl fluorove strupene lastnosti. Zadel je terno v enem od prvih poskusov, ko se je njegova ekipa odločila preiskusiti diklorodifluorometan. Te dni ga bolje poznamo pod njegovim tržnim imenom: Freon.

Midlegeyu je uspelo dokazati njegovo varno uporabo na zbooru Ameriškega kemijskega društva, ko je teatralično inhaliral pljučno količino plina in z izdihom ugasnil svečo. Nestrupen, nevnetljiv in odlično hladilo. Ni pa odkril le nove uporabne snovi, odkril je celo skupino novih uporabnih snovi, vse s podobnimi lastnostmi. Poimenovali so jih klorofluoroogljikovodiki – ali, bolj znano, CFC-ji.

Na žalost v zgodnjih tridesetih nihče ni vedel, kaj je ozonski plašč in kako pomemben za življenje je ta tanek plašč kisikovih molekul v stratosferi, kjer zemljino površje ščiti pred nevarnimi ultravijoličnimi žarki. In tako tudi nihče ni mogel vedeti, da bodo CFC-ji, povsem neškodljivi na nadmorski višini 0, postali smrtonosna roba, ko bodo enkrat pronicali v zgornje plasti atmosfere, kjer jih bodo pravkar omenjeni UV žarki razbili na sestavne elemente in bo eden izmed njih, klor, začel uničevati ozon in s tem tudi eno izmed najpomembnejših Zemljinih oblik zaščite.

Da smo povsem pošteni: izvirna raziskovalna ekipa prav tako ni mogla predvideti, da uporaba CFC-jev ne bo ostala znotraj hladilne tehnologije, marveč se bo razširila na številna druga področja. Zelo hitro je ljudem postalo jasno, da so te nove, zanimive in povsem varne spojine zelo učinkovite še za marsikaj drugega – najbolj znano kot propelanti v aerosolnih sprejih. Temačno-zabavno obarvana zgodovinska ironija je, da so se CFC-ji, med in po drugi svetovni vojni, uporabljali za razprševanje insekticidov, kar vključuje tisto drugo slavno velepotezno kemijsko moro: DDT (diklorodifeniltrikloroetan).

Po vojni so se aerosoli masovno razpršili – od barv do deodorantov. In razpršili so se tudi bolj dobesedno: gromozanske količine so se – ker so bile lažje od zraka – začele hitro pomikati v stratosfero, kjer so pričele luknjati ozonski plašč.

Pozitivna novica pri vsem skupaj je, da se je tokrat človeštvo zavedalo nevarnosti, preden je prišlo do množičnih smrti. Woo-hoo! Bravo, ekipa! V sedemdesetih (ravno v času, ko so se začeli prvi premiki pri zamejevanju uporabe svinca v motornih gorivih) smo odkrili vse večjo luknjo v ozonski plasti in njeno povezavo s CFC-ji. S tem spoznanjem se je po svetu razširilo zavedanje grožnje, če bi se tanjšanje ozonske plasti nadaljevalo s takratno vztrajnostjo, bodo vsa živa bitja na planetu izpostavljena vse hujšemu sevanju UV žarkov in v roku nekaj desetletij bi primeri raka in slepote ponoreli v višave.

Tako se je cel svet med sedemdesetimi in devetdesetimi načrtno odločil popraviti napake Thomasa Midgleya: obe njegovi največji zmoti sta postali ali prepovedani ali vse bolj omejeni v uporabi. Trenutno še vedno sobivamo z ogromnimi količinami svinca v okolju – njegov razpad ali uničenje je vse prej kot enostaven proces, čiščenje pa je prava mora. Vseeno pa je dobra novica vsaj ta, da ga vdihava vse manj otrok in da je nivo svinca v krvi zdaj pri večini otrok pod mejo zastrupitve. Woo-hoo! Ozonski plašč se medtem počasi celi, saj smo CFC-je domala v celoti odstranili iz široke uporabe: če bo šlo vse po načrtih, bi morali doseči pred-Midgleyevo stanje okrog leta, oh, recimo, 2050. Bravo, ekipa!

Medtem se je učvrstil tudi Midgleyev status: bil je okoljska katastrofa v enem, kot ga je opisal časopis New Scientist; človek, ki – z besedami zgodovinarja J. R. McNeilla (iz njegovega dela Nekaj novega pod soncem, 2001) – je imel večji vpliv na atmosfero kot kateri koli drugi posameznik v zgodovini celotnega planeta.

Moramo pa hkrati poudariti tudi, da je bil človek, ki je pomagal oblikovati moderni svet – pogosto na nepričakovan način. Anti-pokajoča goriva so skoraj povsod potisnila avtomobile na prvo mesto uporabljanih prevoznih sredstev, ti pa so hkrati prenehali biti le prevozno orodje in so postali potentni simbol osebne identitete, družbenega statusa in individualnosti. CFC-ji niso omogočili le vašega nepogreščljivega hladilnika, temveč tudi vse klimatske naprave, brez katerih bi bil svet scela drugačen. Marsikaj bi obstajalo v drugačni podobi kot danes. Njegovi dve najslavnejši katastrofi sta prav tako združili moči: zaradi klim, ki so jih začeli montirati v močnejše osebne avtomobile, so postale daljše vožnje ne le realistične, temveč za marsikoga celo privlačne. Dobršen del ameriškega Zahoda ali bližnjega Vzhoda, če si sposodimo le dva primera, bi bil še naprej zgolj puščava, če svet ne bi poznal Thomasa Midgleya.

Posledice je začutil tudi kulturni svet. V Združenih državah Amerike so bili prvi komercialni koristniki klimatskih sistemov kinooperaterji, kar je dvignilo število obiskovalcev kina v času Velike depresije in pripomoglo pri ustoličenju filmske industrije kot proizvajalca najbolj popularne oblike entertainmenta dvajsetega stoletja. Kar želim povedati, je, da je Thomas Midgley izumil Los Angeles: mesto, v katerem se vsi vozijo v avtomobilih z vklopljeno klimo in do današnjih dni ostaja Meka za filmarje.

Torej, ko boste naslednjič sedeli v kinodvorani, gledali nek neumni produkt Hollywooda s policajem, ki ne igra po pravilih, medtem ko se spopada s kriminalom, se spomnite, da je skoraj vse okrog vas posledica napak, ki jih je storil en sam Thomas Midgley ml., medtem ko se je igral z lastno izumljenimi kemikalijami, za katere je zmotno mislil, da so povsem varne in mu bodo prinesle 3 cente na galono.

Naughtius Maximus

‘Vožnja vstran’ je prevod dela poglavja ‘Lead Astray’ urednika neodvisnih portalov, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, arheologa, antropologa in zgodovinarja znanosti Toma Phillipsa iz njegove knjige ‘Humans. A Brief History od How We F*cked It All Up‘.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.