… na telefon že več kot teden dni. Enkrat je zvonilo v prazno, spet drugič je bil nedosegljiv. Večkrat si ga poskušal priklicati. Nekoliko te je skrbelo, vendar nisi imel česa storiti.
Ravno si pisal zgodbo, potopil si se vanjo, ko ti je po več kot tednu dni zazvonil mobilni telefon in na njej se je izpisala neznana telefonska številka. Oglasil si se zadržano, ker si pričakoval neznani glas, ki ti bo ponujal novo zavarovanje ali novo vzmetnico ali nov sesalec na paro.
Vendar pa si v daljavi zaslišal njegov glas: »Darko si ti? Vinko tu. Sem v bolnici. V umobolnici. Pridi do mene. Prinesi mi kaj za obleč. Prinesi majice, pulover, hlače, nogavice, spodnje hlače. Nič nimam.« Preberi več VINKO SE TI NI OGLASIL→
»Čakam nanjo, po pravici čakam na to, da me trofi. Ajde, ne bi ravno rad svoje mame, saj, veš … Bog, daj mir in odpuščanje Ojdipu. Zajebu se je kapitalno, nimaš kej, ni si bil pa sam kriv, no. Bi pa pasal po vsem tem cajtu, da me karkol že položi, če me ni baba, me bo pa mnda sj hamartija, stari.«
Trava med žalujočo vrbo ob reki in ponosnim hrastom na robu gozda, kjer so našli ostanke grofičinega trupla, je bila po dveh dneh še vedno steptana. Luže goste krvi niso dovolile bilkam, da bi se ponovno vzravnale proti nebu, pa tudi nekaj koščkov njene nekoč nevihtno modre obleke je bilo ujetih v strjeno gmoto.
Princ je pokleknil na eno koleno na robu čiste trave in se stegnil po razcefran kos krvavega rokava. Ni si želel umazati pozlačenih čevljev, a moral je preučiti kraj napada in ugotoviti, kakšna zver bi lahko storila nekaj tako grozljivega. Tako mu je naročil oče. Že tretjič se je razgledal po travniku, pa se mu kljub temu o napadalcu ni svitalo prav nič več kot ob prihodu. Ob boku si je zrahljal vez med prednjim in zadnjim delom oklepa in si ga nekoliko odlepil od prepotene tunike. Bil je vajen mehkih preprog in gladke svile z živobarvnimi vzorci, ne segrete kovine. Brez pahljač in visokih senčnikov je bil Sončev bog zanj preveč. Preberi več PRINC IN LOVEC→
Hlad, ki se je širil iz žepa njenega novega plašča, jo je počasi spravljal ob pamet. Z roko je večkrat segla vanj in s prsti počasi drsela po hladnem steklu, nato pa jih nenadoma, kakor bi se opekla, odmaknila. Kot hipnotizirana je strmela v gladino jezera pred seboj, vsake toliko ji je kak mimoidoči skazil pogled in prekinil njen tok misli. Trudila se je zbrati in ohraniti prazne misli. Ni bila pripravljena na nevihto, ki bi ji brzela čez glavo.
»Doktorica Villarrubia?« jo je nekdo s presenečenim glasom ogovoril.
Dvignila je pogled iznad jezera. Sploh ni opazila, da bi kdo prisedel k njej na klop. Preberi več PLAMEN→
Stala je na vrhu sipine in zrla v daljavo. Pripekalo je, vroč zrak je migotal pred njenimi očmi. Z orokavičeno dlanjo si je zastrla oči, da se je lažje osredotočila na obzorje.
Smaragdno modro obzorje.
Za pasom je začutila težo nekaj decilitrov vode v čutari. Uprla se je žeji, ki ji je razpokala že tako presušene ustnice. Raje je v roke vzela daljnogled in z njim prečesala obzorje. Preberi več ŽEJA→
