»Čakam nanjo, po pravici čakam na to, da me trofi. Ajde, ne bi ravno rad svoje mame, saj, veš … Bog, daj mir in odpuščanje Ojdipu. Zajebu se je kapitalno, nimaš kej, ni si bil pa sam kriv, no. Bi pa pasal po vsem tem cajtu, da me karkol že položi, če me ni baba, me bo pa mnda sj hamartija, stari.«
»Si pil ti?«
»Vež da sm in ti z mano, butl blesav.« Preberi več ŠTAJERSKA HAMARTIJA OZ. KIKS, KI ZAVEŽE USODI
Trava med žalujočo vrbo ob reki in ponosnim hrastom na robu gozda, kjer so našli ostanke grofičinega trupla, je bila po dveh dneh še vedno steptana. Luže goste krvi niso dovolile bilkam, da bi se ponovno vzravnale proti nebu, pa tudi nekaj koščkov njene nekoč nevihtno modre obleke je bilo ujetih v strjeno gmoto.
Princ je pokleknil na eno koleno na robu čiste trave in se stegnil po razcefran kos krvavega rokava. Ni si želel umazati pozlačenih čevljev, a moral je preučiti kraj napada in ugotoviti, kakšna zver bi lahko storila nekaj tako grozljivega. Tako mu je naročil oče. Že tretjič se je razgledal po travniku, pa se mu kljub temu o napadalcu ni svitalo prav nič več kot ob prihodu. Ob boku si je zrahljal vez med prednjim in zadnjim delom oklepa in si ga nekoliko odlepil od prepotene tunike. Bil je vajen mehkih preprog in gladke svile z živobarvnimi vzorci, ne segrete kovine. Brez pahljač in visokih senčnikov je bil Sončev bog zanj preveč. Preberi več PRINC IN LOVEC
Rdečkast plamenček je neumorno plal.
Hlad, ki se je širil iz žepa njenega novega plašča, jo je počasi spravljal ob pamet. Z roko je večkrat segla vanj in s prsti počasi drsela po hladnem steklu, nato pa jih nenadoma, kakor bi se opekla, odmaknila. Kot hipnotizirana je strmela v gladino jezera pred seboj, vsake toliko ji je kak mimoidoči skazil pogled in prekinil njen tok misli. Trudila se je zbrati in ohraniti prazne misli. Ni bila pripravljena na nevihto, ki bi ji brzela čez glavo.
»Doktorica Villarrubia?« jo je nekdo s presenečenim glasom ogovoril.
Dvignila je pogled iznad jezera. Sploh ni opazila, da bi kdo prisedel k njej na klop. Preberi več PLAMEN
Stala je na vrhu sipine in zrla v daljavo. Pripekalo je, vroč zrak je migotal pred njenimi očmi. Z orokavičeno dlanjo si je zastrla oči, da se je lažje osredotočila na obzorje.
Smaragdno modro obzorje.
Za pasom je začutila težo nekaj decilitrov vode v čutari. Uprla se je žeji, ki ji je razpokala že tako presušene ustnice. Raje je v roke vzela daljnogled in z njim prečesala obzorje. Preberi več ŽEJA
Tistega dne, ko je Adolf želel vstopiti na dunajski tramvaj, je taisti Adolf ugotovil, da v resnici ne želi vstopiti na taisti tramvaj, vsaj ne zares. Stekel je, kot so ga nesle noge; in prevrnil časnikarja.
»Oprostite, joj, oprostite!« mu je zaklical. S svojimi nerodnimi debelimi prsti mu je skušal hitro zložiti raztresen tisk, a ga je ljubezen gnala naprej. V mastno roko mu je stisnil bankovec in stekel naprej.
Tekel je in tekel, neozirajoč se na začudene in posmehljive poglede.
»Elise!« je zakričal že na začetku njene ulice in stiskal potne pesti. »Elise!« njegov glas je bil hripav od vznemirjenosti in joka.
Pojavila se je na pragu, brišoč svoje majhne ročice ob predpasnik. Njen obraz se je nemudoma spačil v ganjen jok, ko je zagledala njegovo postavo.
Uporabljamo piškotke. Več INFO
Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.