PET BLAGOSLOVOV ŽIVLJENJA

Poglavje I

Ko se je šele prebujal v življenje, se mu je prikazala dobra vila s svojim peharjem in dejala:

»Tu so moja darila. Vzemi eno, pusti druge in bodi previden, izberi modro, oh, z vso pametjo v rokah, saj le eno od njih je zares dragoceno.«

Daril je bilo pet: »Slava, Ljubezen, Bogastvo, Užitek, Smrt. Mladič je zaneseno dejal:

»Ni kaj premišljevati.« Izbral je Užitek.

Odšel je v svet in iskal užitke, ki jih ponuja življenje in se jih mladost tako zelo nadeja. Toda vsak izmed njih je bil kratkotrajen in ga razočaral, bili so prazni in zaman. Vsak, ki je popustil v svojem učinku, ga je zbodel. Na koncu je moral priznati: »Ta leta so bila zapravljena. Če bi lahko izbiral še enkrat, bi izbral bolj modro.

Poglavje II

Spet se je prikazala vila in dejala:

»Še štiri darila so ostala. Izberi ponovno, a pomni, čas leti in le eno izmed njih je zares dragoceno.«

Mladi mož je postal in razmislil in nato izbral Ljubezen, a ni opazil solza, ki so se pojavile v vilinih očeh.

Čez več let je mož sedel ob krsti v praznem domu. Pogovarjal se je sam s seboj in spregovoril na glas: »Ena za drugo so me zapustile v samoti; in zdaj leži tu pred menoj še ona, meni najdražja, zadnja. Pustošile so po mojih čustvih in me izčrpale do kraja. Za vsako uro sreče mi je ta zločinski trgovec, Ljubezen, prinesel tisoče ur obžalovanja. Z dna srca ga zavračam.«

Poglavje III

»Še enkrat izberi,« je zaslišal vilo ob sebi.

»Leta so te izmodrila – ne dvomim o tem. Tri darila so ti preostala, le eno je zares dragoceno, zapomni si to in pametno presodi.«

Možakar se je dolgo zamislil in se odločil za Slavo in vila je le zavzdihnila in zopet odšla po svoje.

Leta so ponovno minila in vrnila se je k možakarju, ki je osamljeno sedel pred domom in razmišljal. Ni potrebovala veliko napora, da bi vedela, kam mu švigajo misli.

»Moje ime je preželo svet in hvala je bila na vseh jezikih in za kratek čas je bilo zares lepo. A kako kratek je bil ta čas! Nato je prišla zavist; za njo odvračanje; potem preklinjanje; nato sovraštvo; za njim pregon; tedaj posmeh, pravi začetek konca. In zadnje je prišlo pomilovanje, pogrebnik slave. Ah, grenkoba in beda slovesa, ves čas si tarča blatenja, ko blestiš in zatem prezira ter sočutja, ko veniš.«

Poglavje IV

»Ponovno izberi,« je dejal glas vile.

»Dve darili sta ostali. Ne prepusti se obupu. Na začetku je bilo le eno dragoceno in še vedno je tu.«

»Bogastvo – ki je moč! Kako slep sem bil!« je vzkliknil možak, »končno sem spregledal in zdaj bo življenje vredno živeti. Zapravljal bom, trošil, se ne oziral za seboj. Vsi posmehovalci in preziralci se bodo valjali v blatu pred menoj, jaz pa se bom hranil z njihovim ljubosumjem. Zadržal bom vse razkošje zase; vse udobje; vse, kar je opojno za srce; vse, kar zadovoljuje telo. Kupoval bom, kupoval, kupoval odobravanje, odlikovanja, spoštovanje, čaščenje – vso bižuterijo, ki jo na trg vlečejo človekova trivialna čustva. Do sedaj sem izgubil veliko časa in vselej slabo izbiral, a to obdobje je sedaj za menoj: bil sem slep in vzel le kar se je zdelo dragoceno, zdaj sem razsvetljen.«

Le tri kratka leta so minila in prišel je dan, ko je možak, zdaj že starec, sedel na osamljenem podstrešju, napolnjen z grenkobo in občutkom neizpolnjenosti, s praznimi očmi in oblečen v ponošene cunje. Glodal je izsušeno skorjo hlebca in momljal:

»Prekleta naj bodo vsa darila sveta, vsa so zvijače in ukrojene laži! Vsa le lepe besede. To niso darila, to so le posojila. Užitek, Ljubezen, Slava, Bogastvo: le začasne preobleke večnih resnic: Bolečine, Žalosti, Sramote, Revščine. Vila je imela prav: v njeni košari je le eno darilo, ki je dragoceno; le eno, ki ni brez vrednosti. Zdaj mi je jasno, kako poceni in plitka so bila ostala v primerjavi z edinim neprecenljivim izmed njih. Tistim blagodejnim, sladkim in prijaznim, ki se vzpenja v prežemajoč spanec brez bolečin za telo in brez občutkov obžalovanja za dušo. Prinesi mi ga, pripravljen sem, rad bi se spočil.«

Poglavje V

Vila se je vrnila z izvirnimi darili, od katerih pa je eno manjkalo. Smrt. Dejala je:

»Dala sem jo nekemu dekliču, ignorantsko morda, a zaupalo mi je, naj izberem za njo. Ti me nisi prosil za nasvet.«

»Naj bom preklet, kaj mi je torej ostalo?«

»Kar si niti ti ne zaslužiš: brezobzirna žalitev venečih let.«

Naughtius Maximus

Pet blagoslovov življenja‘ je prevod zgodbe ‘The Five Boons of Life‘ pisatelja, esejista in humorista Marka Twaina.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.