Imam tisoč prijateljic, od tega sem jih nekaj pofukal, s preredkimi sem hodil, skoraj vsem sem že kdaj namignil, da bi jih nategnil, le redke so mi dale. Saj vem, kaj sem rekel, da ne gledam žensk kot seksualnih bitij, se pa slej ko prej v to obrnejo. Vsaj filister še nisem.
Pokaže roko, pomigne s prstom, si zaviha rokav, zaplete se s prsti v lase, podrgne se po stegnih, popravlja si nogavice, rob nogavic je viden pod krilom, popravlja si nogavice, skloni se v prtljažnik, krilo zleze pretirano nad kolena, popravlja si nogavice, sezuva petke tako na pol med sestankom, bere časopis v jogicah, bere svoje zapiske v hlačkah, leži na trebuhu in se s petami dotika riti, tolče s prsti po mizi, po pultu išče nepopisan papir, išče radijske postaje in upogiba prste, ker ima ravno prav dolge nohte, striže si nohte, šminka se, maže se, mleko za telo, mleko za telo na rokah, nogah, vratu, stegnih, mleko za telo na hribčku pa tja čez mucko, izbira kozmetiko, brije se, izbira stile in pisave v Wordu, preklinja, jebe mi vse, kar mi pač lahko, kriči in kaže vrat, žile na vratu, utripajo ji oči, večajo se ji zenice, lasje ji lezejo v usta, piha in sopiha in me stiska za vrat, v avtu si jo rajca na moje izrečene besede, daje mi sočen prst v usta in me prevprašuje. Sicer ima pa prebele noge, da bi jih lahko poželjivo zgrabil, ker bi se jutri videlo čisto preveč najinega še za njenega moža.
Nato me spet davi. V zapuščeni sobi s spuščenimi hlačami in s kurcem v ustih mrmra. Drži me za rit, njene veke so velike, oči ima odprte, utripajo ji. Hoče, da jo pofukam. Ne umakne pičke. Hoče, da spustim vanjo. Da mi pride. Da ni problema. Magari zanosi. Da hoče. Da je to to. Da sem jaz to. Da sva midva. Da smo. Da bomo. Da si želi. Da hoče. Da ne smem ničemur reči ne. Da ne razumem in da je še nekdo drug. Seveda je, oba veva. A da to ni ta, za katerega mislim, da je. Da nikoli ni tako enostavno. Da ne more. Da si želi. Da bo videla. Da hoče z mano izgubiti nedolžnost, predvidevam, da tisto, ki ji je pač še preostala. Da sem jaz tisti. Pa on. In da je ona. Da ve. Da čuti. Da mora. Da moram. Da ne morem. Da ne smem. Da je vsak dan huje, da ne razumem in da je še vedno nekdo drug.
So osebe, ki se ti vpišejo tja nekam v podkožje, v besede, v vsako naslednjo potezo in vsako posledično ločitev. So pač tiste prve, ki jih ne pozabiš, ne spustiš; ki so se skurbale, še preden si jim imel možnost reči, da so pa kaj več. Da nisi zastonj šprical, ko si ga prislonil na tamalo, da nisi zastonj zajebal vseh prvih pet stopenj klasičnoklasične cosmozveze. Bila ti je, kar ti ne bo nobena več, in te topline se ne bi mogel nikoli privaditi. Nato si se sprijaznil, da moraš naprej, da so tisti, ki so jo bolje, da so tisti, ki so jo že, in da bodo tisti, ki jo bodo še.
Nato si se sprijaznil, da greš, da moreš, da se svet ne zaključi s tabo in da se ti kurac dvigne kljub nepravi in to na totalno napačni. In da je pa tam nekje tudi ona druga in da bi z njo lahko postal drugačen tudi ti, pa magari filister.