POKONČATI MASTODONTA

Mislim, da obstajata dve Igri prestolov.

Prva je literarna (1991). Ta je mastodont, počasi valeči se orjak, na katerega se vseskozi obešajo in nanj lepijo mali zgodbovni drobir – novi liki, postranske štorije, obrisi in utrinki vedno novih, še nevidenih kultur, onkraj bralčevih horizontov. Orjak je začel poskočno, skozi dolga razvlečena poglavja pa si je nabral toliko potovalne krame, da se zdaj premika s polžjo hitrostjo. Njegov cilj je še vedno daleč; četudi ga njegovi navijači spremljajo z navdušenjem, pa so tudi sami začeli obupovati, da ga bodo za časa svojih življenj ugledali na cilju. Preberi več POKONČATI MASTODONTA

VSEMU NAVKLJUB

Kar mi je všeč pri pesniških zbirkah, kot je Negotovosti navkljub (revija Mentor, 2018) Katarine Gomboc, je njihova iskrena skromnost. Literarnoteoretski zapisi o sodobni književnosti so obsojeni na vsaj omembo pojmov a la ‘mali človek’ in ‘propad velike zgodbe,’ obe zvezi besed pa sta hkrati še v službi dobrega starega od obdobja romantike zlajnanega ‘preloma s tradicijo.’ Preberi več VSEMU NAVKLJUB

DISONANCA

Ko je spustila zatemnjeno avtomobilsko steklo, sem jo v trenutku prepoznal. Popravil sem si policijsko čepico, da bi prikril zadrego.

»Vozniško in prometno, prosim.«

Saj ne, da bi zares potreboval njeno identifikacijo. Toda pravila so pravila.

Iz armaturke sem slišal živčen vzdih, ki mu je sledilo šuštenje papirjev, ko je Lara Croft iskala svojo dokumentacijo. Iz kupa potrdil, viz in računov za rent-a-car je izbrskala pravi šop in mi ga pomolila skozi okno. Vzel sem ga počasi in z dostojanstvom; kot velja običajna praksa, sem si ga ogledoval in obračal vsaj nekaj sekund več, kot bi bilo to potrebno. Njeni prsti so medtem z očitno živčnostjo začeli tapkati po volanskem obroču. Preberi več DISONANCA

5 STVARI, KI VAS V BERLINU LAHKO PRESENETIJO (ALI PA TUDI NE)

Preden se lotite naslednjega sestavka, si bo potrebno vzeti čas za objavo, iz katere tale pravzaprav izhaja in skuša nanjo odgovoriti, jo razširiti, zanikati in mestoma potrditi.

  1. Večje ko je mesto, težje se v njem izgubiš

V Berlinu se pravzaprav res ne moreš izgubiti, če se osredotočimo zgolj na to, kako lahko in hitro se je mogoče nekam prestaviti. Mesto je z javnim prevozom prepredeno in povezano tako dobro, da nisi nikoli več kot par korakov od vlaka, avtobusa ali trama. Uber je baje prepovedan, taksiji pa so dragi in resnici na ljubo, nepotrebni. Naj dodam, da sem prej živel v Dublinu, čigar zloglasni poden javnega prometa je kriv za marsikaterega od mojih siv las. Izgubljati se v urbanih džunglah je – ob boku opazovanju nič hudega slutečih mimoidočih skozi okna kafičev – ena izmed res romantičnih draži, ki jim zelo rad podležem. Ko sem na dopustniškem času, ki dovoljuje veliko več in-the-momentov, kot pa se jih sploh zavedam. Ko pa imaš enkrat službo, kamor moraš priti točno (tako v smislu časa kot zemljepisne širine in dolžine) ter želiš po njenem koncu čim hitreje spizditi čim dlje v katero koli smer, na drugo stran ogromnega mesta, pa je berlinski sistem pravi balzam za dušo. Izgubljanje ti večino delovnih dni ne pade niti na kraj pameti. Sicer pa, ali nimamo že vsi Mapsov na telefonih? Preberi več 5 STVARI, KI VAS V BERLINU LAHKO PRESENETIJO (ALI PA TUDI NE)

Medmrežno literarno srečanje. Literarnorevijalna prihodnost.

Uporabljamo piškotke. Več INFO

Za ogled vsebin te spletne stani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite RAZUMEM ali spremenite nastavitve piškotkov.

Zapri