Po Ebenezerju Cooku nam je ostalo skromno število pesnitev. Sedem. Štejejo pa neskromno število verzov. Ne vemo, nismo šteli. Par tisoč. Mogoče deset tisoč. Trgovec s tobakom je najbolj znan. Tudi po zaslugi pastižnega romana Johna Bartha s takistim naslovom. Potem je Tobačna reciklaža, ki je prav tako dolga kot Trgovec, le malo bolj dolgočasna, ker gre v osnovi za ekonomsko pridigo. Potem je še Zgodovina upora polkovnika Nathaniela Bacona v Virginiji, ki je približno tako zanimiva in dolga, kot je njen naslov; in potem so še štiri elegije. Pisane ob smrti štirih velikih mož, njim na čast in slavo. Prilagamo prevod (verjetno) tretje najstarejše, ki jo je posvetil prijatelju, mentorju, provincialnemu sodniku v Marylandu, Williamu Locku. Objavljena je bila leta 1732 kot samostojno delo. Tu je torej Elegija ob smrti spoštovanega Williama Locka, oprode. Preberi več ELEGIJA OB SMRTI SPOŠTOVANEGA WILLIAMA LOCKA, OPRODE
KYOCKIY PROTOKOLOVOY 4.0.6. IN POTEM JE BILA IGRA
KŠŠŠŠ … od letošnje konvencije NMN, koder smo načeli debato o postapokaliptiki. O puščobah. Ta moment(um) izkoriščamo za nadKŠŠŠŠ Sajfaj kvarta v debate, imenovane Kyockiy protokolovoyi, ki nas bodo, upamo tako, popeljale v svetove in višave, KŠŠŠŠ še nismo segli ob vseh branjih filozofov, mislecev in modrih ljudi, ki so za seboj pustili KŠŠŠŠ umotvore. Začenjamo s 4, ker letos štejemo četrto zborovanje KŠŠŠŠ ki redno prispevajo k vsem zapiskom o znanstveni fantastiki na (jez)KŠŠŠŠ. Elza, Rosomah, Dottore, Naughty, uradni dopisnik Šoba in ob priliki še kdo, vsi kontribuKŠŠegalitaKŠŠ, saj tudi pred vsako objavo punkte dodobra prebesedijo … KŠŠŠŠ
… se nadaljuje … Preberi več KYOCKIY PROTOKOLOVOY 4.0.6. IN POTEM JE BILA IGRA
ELEGIJA OB SMRTI SPOŠTOVANEGA NICHOLASA LOWA
Po Ebenezerju Cooku nam je ostalo skromno število pesnitev. Sedem. Štejejo pa neskromno število verzov. Ne vemo, nismo šteli. Par tisoč. Mogoče deset tisoč. Trgovec s tobakom je najbolj znan. Tudi po zaslugi pastižnega romana Johna Bartha s takistim naslovom. Potem je Tobačna reciklaža, ki je prav tako dolga kot Trgovec, le malo bolj dolgočasna, ker gre v osnovi za ekonomsko pridigo. Potem je še Zgodovina upora polkovnika Nathaniela Bacona v Virginiji, ki je približno tako zanimiva in dolga, kot je njen naslov; in potem so še štiri elegije. Pisane ob smrti štirih velikih mož, njim na čast in slavo. Prilagamo prevod druge najstarejše, ki jo je posvetil prijatelju in zamolčanemu ženskarju, Nicholasu Lowu. Cajtung jo je objavil leta 1728. Tu je torej Elegija ob smrti spoštovanega Nicholasa Lowa. Preberi več ELEGIJA OB SMRTI SPOŠTOVANEGA NICHOLASA LOWA
ENI DRUGAČNI, DRUGI ČUDNI
Sem eno tistih bolj izraznih bitij, ki ne more fejkati. Tudi če rečem nekaj, česar ne mislim, je moja faca tako zgovorna, da je vsem hitro jasno, kaj in kako. Na nekem izobraževanju me je predavateljica vprašala: »Kaj gre tebi na živce?« Moj odgovor: »Neumni ljudje.« Ker pač ne olepšujem. Če bi kdaj razmišljala preden kaj bleknem, bi rekla: »Ljudje, nesposobni širokega pogleda in razmišljanja.« Na kratko so to še vedno neumni ljudje. Nervirajo me s svojo omejenostjo in teženjem, kako ti nimaš pojma, oni pa vse vedo. Ampak oni so tisti, ki tupijo nekaj, kar so jim serivirali na novicah in kar so predebatiral s svojimi petimi omejenimi frendi in so si skupaj ploskali in dajali petke, ker so tako hudi. Bravo vi, bravo mi! Preberi več ENI DRUGAČNI, DRUGI ČUDNI
HOMO FELIX
Pred časom so me prvič prosili, da se nasmejem. Ubogal sem. Bil je to prav res oduren in grozen trenutek; pač ena tistih grizočih stvari, ki jih kar ne moreš pustiti ob strani.
Ni šlo za fotografijo ali razgovor, temveč za čisto rutinski opravek javnega nastopa na nekem ne preveč pomembnem radijskem mediju. Sama situacija morda niti ni bila tako kritična in bi zlahka prešla ne glede na to, ali bi prošnjo/navodilo ubogal ali ne. Šele tekom pisanja sem se namreč zavedel, kaj me pri vsem skupaj v resnici moti. Preberi več HOMO FELIX