Majster, či vprašaš mene, so šle babe v kurac. Leh bi šle najga, sm jim ponuju, pa ne, niso šle, niso šle niti na kergadrugiga, ne grejo več, babe se fukajo, sam po pravic povedan, da na vem s kirim, na vem kk, ne vem keda, še mej pa zaka. A veš, pičko sm držu … za pičko, pa ne tk ko Trump, mislim, lep sm jo primu, tk da bi ji pasal, sej js mam svije rad, resno, ne, ne se rêžat, resno mislim, ni to pir zdej, ttletapeti al ker je, ni to, men te svije, resnobno in resnično, majster, pašejo. Pa to na dušo, pizda, men je húdo, či gre. Kurba … či … mislim, ni to hejc, no. A dej … jebite se vsi skup, pizdavammatrna. Čuješ? Marš v pizdomater!
Marjan je čakal na boljše čase, želel si je, da bi ga razumeli, a ga je požrl cajt. Ni bil pripravljen. Vedno je pravil, da je njegova žena na prvem mestu, da bo vse naredil za svojo babo, zdej je blo pa še to premal. Jebali so ga kolegi, da je navadna pizda, da se boji svoje prasice, potem so ga jebale še ženske, da v resnici Manje sploh nima rad, da je zgolj sužnja njegovih dnevnih sprdačin, da ne razume in da je omejen. Sicer je rad slišal, da je prašič, za šovinista se pa nikoli ni imel, niti ni bil idiot, kao izobraženec, kao človek, magari čovjek, ko bosanci al pa turki al karkol so že, so pa dans ja modern. Glej bralec, Marjan se je matral, če bi lahko, bi šel za grm, da ga šicnejo ko švoh pêsa. Pa ni. Vsak dan seje vstal, šel v službo, ker froce je treba pač nafotrat. V bistvu sem vedno navijal za Marjana, ker mi je nekoč nekdaj zlezel pod kožo, ker sem se nekoč nekdajnalezunajga in ker sem ga imel rad. V resnici ga je imela rada tudi žena, ni vedla točnzaka, niti ni bila prepričana, da jo ima on rad, ampak nikoli ji ni škodil, skoraj vsakič se je spomnil na njuno obletnico, če je bila bolna, ji je skuhal čaj, stisnil vanj limono, vedno je izbral planinski čaj, da bi se pomirila, da ne bi jedla tablet, tistih, ki so za živce, da ne bi zaspala prekmalu, da bi se vendar privila k njemu, čeprav se nista stisnila že mesec, mogoče dva, ker življenje pač drvi in hiti mimo in srce nikoli ne spremlja, kje in kdaj se kaj zgodi. Pa je poskrbel zanjo, ker to pač moriš, če jo je pa oženu, ženska ni igrača, zato se pa igrač ni nikoli bal. Česar se je Marjan lotil, to je Marjan opravil in tudi opravljal, ker to gre skupaj, saj je ni ravno opravljal, mislim, šinfal jo je. Kritiziral je, da je sitna, da je kdaj zafukana v pičkumater, da mu ne zna dat mira pa teži, pizda, pa mori pa, pizdomater, ne zna nehat, ta pička ne neha, ta pička je svinsko zafukana. In ono budalo si je jo je naveslo za vrat; blgadavi, blmu paše, bl je zrajcan, raj joma.
Majster, ljubavi vse premaga, jebi ga, pofukala se je z drugim, ni prva, a se nis ti tud?! Sej si fuku ono svijo, dolge noge, blond lasi, potrebna za tri, lažniva pa za štir, pristna kuzla, pa si jo vsejenpoknu. A ti je kdo kej reku, a je kdo kej zvedu, a sm kirmu kej povedu? Nism. Tud ne bom, sam ne mi tu svetnika špilat, lih tolk si prasice ko tvoja, no … Niti ziher nismo, a se ti je res skurbala. Mogoč se je, mogoč se ni. Mogoč mu ga je pa sam povlekla. Pizda, otroke mata, 10 let sta skup, rad jo maš. Ka boš zdej. Sooč jo, valda, povej, pizdi, da ni zajebancije s teb, da nisi budalo, da nisi hotu kurbe ožent, pol bomo pa vidl, kurc, mogoč pa nč ni. Mogoč sploh nč ni res, s veš, kk je pr nas, marskej se govori, pr nas še vsaka kraljica postane prasica, sej veš, da smo te jebali s tem, ne bit zdejtk zafukan. Zafuku boš otroke, jó, najbl pa sebe.
Marsikaj se je govorilo o njej, sploh pa o njeni pički pa kermu jo je nastavla. Saj smo vsi vedeli, da ni bila nedolžna, baje je tuddalč našithu po kolenih prlezla. Ampak kaj hočeš, kurc jo je mel rad, samzakaj bi uničil takšno ljubezen zaradi navadnega fuka. Kje je meja zvestobe, je enostavno vprašanje trenutka in vpletenih, ne pa preteklosti. In kdo so oni, da bi se vpletali, kdo so oni, da bi mu govorili, bil jim je ljub, bil je kerlc. Kerlcu ne rečeš ne, kerlca pokličeš, kadar je hudo, poveš mu, da ti ne gre, poveš mu, ko ti ne stoji. Kerlca ne vprašaš, kerlcu poveš. Plačaš pivo, ker veš, da boš dobil rundo nazaj, če je ne dobiš, se pač ne pogovarjaš več. Zameriš. Ne odpustiš. Vsem poveš, da eden ni plačal, da eden ne da, da je eden od njih škrta prasica.
Sej vem, razumem. Ne, nism reku, da si svija, ne, nism reku niti, da je tvoja kurba. Lajdra je. To je drgč, to ni kurba. To je dalč od kurbe. Lajdre … lajdre dober fukajo, lajdre ga dajo v uste še prednpozdravjo, lajdre vejo, da ti ga morjo prej potegnt, ker ti bo drgč prehiter pršl, sej ve, da se je spravla na reveža, se je pač odločla, da bo mela môža. Srečn bot, da se je zate. Take prasice si nikolniszaslužu. Take ženske, pa dabla nedolžna, stari, take nikol neb dobu. Ma svojo historijo, ma še huj histerijo, sej si vedu, kaka je. Še vedn si ji pa ti herpes dal. Heh, orangutan blesav. Ne bit pizda, ne se zdej usrat. Kasma rekla? Zajahat je treba babo, ujezdi jo, zategn jo, pičko, nisma midva za one tumaste, uboge revce, butaste štedilnike, počasne gorejovepralne stroje pa ukrušeneemotove džezve. Pač hočma več. Pa smadobla take. Takih ne more vsak fukat po petintriesetim letu, midva jih pa leh!
Marjan je bil v resnici revež. On je imel posebne kriterije, ko je pil, takrat se je razumel, a ga žal niso zmogli drugi, ker je polumolknil in polbentil. Takrat se je imel tudi končno rad, pa je nazdravil na petintrieset, to je šlo, magari na petintrideset, trinknat je treba, ker take babe res ne fuka vsak, maš prov.
Se nadaljuje …