KAJ JE SNOBOM VŠEČ

Sedaj pa premislimo, kako težko je celo najodličnejšim ljudem ubežati snobovstvu. Prikladno je, da bralec sklene – z vso občutljivostjo, ki pritiče trditvi, da so vsi kralji, princi in gospoda snobi – z besedami: »Vi sami priznavate, da ste snob. Med opisovanjem snobov se naslanjate na lastno izprijenost, gnano izključno z narcisoidni predsodki in strašljivo naravo, ki jo preslikavate v druge.« Tovrstne izbruhe slabih živcev bom pripisal bralčevi nesreči, da se je rodil v napačno državo in ga s tem ne bom grajal zanjo. Nemogoče je namreč biti sleherni Britanec in hkrati ne biti snob – vsaj do neke mere. Če lahko človeka prepričam v to, sem dosegel zares veliko. In če sem lahko pokazal na bolezen, se nadejam, da me bo enakovredno znanstveno raziskovanje pripeljalo še do zdravila.

Če si snob ti, ki si oseba iz srednjega sloja – ti, ki ga nihče pretirano ne čisla; ti, ki se ti nihče ne prilizuje; ti, ki ga nihče na ulici ne povabi v svojo trgovino; ti, ki mu policist vedno le zamahne z dlanjo, rekoč: »Gremo naprej;« ti, ki se moraš komolčiti v veliki množici bratov snobov tega sveta – pomisli, koliko težje mora biti iz teh okoliščin pobegniti človeku, ki nima tvojih prednosti in je že celo svoje življenje ujet v spone hvale iz okolice: pomisli, koliko težje je, da snobov idol ne bi bil snob.

Ko sem diskutiral s svojim prijateljem Evgenijem o tej temi, naju je na ulici obšel lord Buckram, sin markiza iz Bagwiga, in potrkal na vrata družinskega dvorca na trgu Rdečega leva. Njegovi starši so zasedali – kot je vsem znano – pomembna mesta v vladi zdaj že pokojnih suverenov. Markiz je bil prvi mož prehranske shrambe, njeno damstvo pa je bila gospodarica ličil za kraljico Šarloto. Buck (kot sem ga klical, ker sva si bila zelo blizu) mi je prikimal med mimohodom, sam pa sem lahko Evgeniju razložil, kako nemogoče se mi zdi, da bi tako ugleden možakar kot vzorčen primer enega izmed nas ne postal eden izmed snobov, ko pa se je vse življenje krojil v njihovi družbi.

Njegovi starši so se ga odločili vpisati v sistem javne izobrazbe in ga poslali šolat v najmlajših letih. Kaplan Otto Rose, ravnatelj pripravljalne akademije za mlade plemiče in gentlemane Richmond Lodge, je mladega lorda vzel v bran in ga razkazoval naokoli očetom in materam, ki so prišli v šolo obiskati svoje odraščajoče potomce. S ponosom in zadovoljstvom se je hvalil najbolj čislanim članom družbe, da je bil markiz iz Bagwiga očiten prijatelj in zavetnik ustanove. Iz lorda Buckrama je ustvaril vabo, ki je pritegnila tolikšno število novih učencev, da so Richmond Lodgu morali zgraditi novo krilo in dodati petintrideset belih postelj v internat. Gospa Rose je malega lorda vzela s seboj, ko se je s kočijo vozila po opravkih, vse dokler rektorjeva dama in zdravnikova soproga nista skoraj umrli od ljubosumja. Ko so nekoč lorda Buckrama in njegovega sina zasačili pri kraji sadovnjaka, je zdravnik brez milosti prebičal lastno meso in kri, ker je zapeljala mladega lorda na stranska pota. Nato se je v solzah za vedno poslovil od njega. Vselej, ko si prišel v njegovo ordinacijo, si lahko na njegovi mizi videl počivati zahvalno pismo spoštovanega markiza iz Bagwiga.

V Etonu se je lord Buckram soočil s šibo, ki je iz njega nagnala skoraj vso snobovstvo, nakopičeno do tistega dne. Toda celo tam se je našla skupina ritoliznikov, ki mu je sledila za vsakim vogalom. Mladi Croesus mu je skrivaj posodil tristo dvajset svežih bankovcev iz očetove banke. Mladi Snaily je zanj opravljal domače naloge in ga celo »želel spoznati doma«, a ga je mladi Bull prebutal v petinpetdeset minutnem pretepu – njega je imel gospodar raje, ker je mnogo bolje opravljal delo poliranja najnovejših smithovk. Vsi fantje se ne slinijo v rosnih letih, nekateri si status prislužijo.

Ko pa je prišel na Univerzo, so se okoli njega začeli zbirati priliznjenci prve klase. Celo tutorji so bili med njimi. Kolegi so ga na hodnikih obmetavali z nerodnimi komplimenti. Dekan se nikoli ni obregnil ob njegov izostanek od maše ali ob čudne zvoke, ki so ponoči prihajali iz njegove sobe. Večje število čislanih mladeničev (in namreč prav med čislanimi, med tistimi z Baker Streeta, se rodi neomadeževano snobovstvo, bolj kot med drugimi Angleži) se ga je držalo kot krdelo klopov. Zdaj ni bilo več ne konca ne kraja Croesusovih posojil; Buckram se ni mogel več pojavljati na ulici med zvermi, zato je Snaily (nasploh krotko bitje) vselej preveril stanje na fronti in prijatelju priskrbel prevoz. Tudi mladi Rose je obiskoval isto fakulteto, za kar je njegov oče po najhitrejšem postopku priskrbel sredstva. Nekoč je zapravil četrtino žepnine, da je lahko Buckramu plačal eno samo večerjo; vedel pa je, da posledice ne bodo hude, saj je bilo za takšno ekstravaganco vedno opravičilo, ki mu je sledil bankovec za deset funtov, ki mu ga je oče poslal v trenutku, ko je mladi mož omenil Buckramovo ime v pismu. Kakšne divje misli so morale letati po glavah gospe in gospodične Podge, žene in hčere ravnatelja Buckramove fakultete, ne vem, a vsaj njun stari gentleman je bil dovolj služabniške narave, da ni niti za minuto pomislil, kako bi se njegovo seme lahko poročilo s pripadnikom plemstva – prav zato je hčeri raje hitel zagotoviti zakon s profesorjem Crabom – proti njeni volji.

Ko je lord Buckram prejel svojo častno diplomsko listino (kajti tudi Alma Mater je prežeta s snobovstvom in se dobrika vsem lordom dežele), se je odločil svojo izobraževanje zaključiti v tujini. Vsi vemo, s kakšnimi nevarnostmi se je soočil in kaj se mu dandanašnji očita v zvezi z ženskarjenjem. Lady Leach in njene hčere so mu sledile iz Pariza v Rim in iz Rima v Baden-Baden; Gospodična Leggitt je začela v solzah pred njim, ko ji je razkril, da ne namerava ostati v Neaplju, in končala v nezavesti ter materinem naročju; Stotnik Macdragon iz Macdragonstowna v Tipperaryju ga je pozval predse, naj mu »pojasni svoje namene z njegovo sestro, gospodično Amalio Macdragon iz Macdragonstowna,« in mu zagrozil z dvobojem do smrti, če ne misli neomadeževane in prelepe dekline peljati pred oltar – kar pa je nazadnje storil gospod Muff v Cheltenhamu. Če bi ga vztrajnost in štirideset tisoč funtov vsaj malo mikala, bi gospodična Lydia Croesus brez dvomov postala gospa Buckram. Grof Towrowski je bil več kot navdušen nad idejo in je to storil za polovično vsoto – kot je znano celotnemu uglednemu svetu.

Zdaj pa je, morda, bralec že ves prevzet in bi rad izvedel, kakšne vrste je ta možakar, ki je ranil toliko ženskih src in bil podprt s strani tolikerih moških. Če bi ga želel opisati, bi to bilo sila osebno, kar vsakomur stori le krivico. Poleg tega je popolnoma vseeno, kakšne vrste mož je ali kaj so njegove odlike.

Najsi bo mladi plemič s pesniško žilico, ki objavlja nespametne in nekoristne pesmi – snobi bi pokupili tisočero izvodov, založniki (ki so med drugim zavrnili tako mojo monografijo o cvetlicah kot veliko epopejo, četudi sem bil zanju pripravljen plačati) pa bi se tepli zanje. Najsi bo plemič židane narave, ki ga še najbolj zanima slačenje gatk, obiskovanje trgovin gina in pretepanje policistov – javnost bi z dobro voljo nagradila njegove vragolije in dejala, da je fant od fare. Najsi bo ljubitelj športa in igrišč, ki večkrat zagoni ves prislužek v stavnicah – javnost ga ne bi obsojala, še vedno bi ga obkrožali od vseh strani, kot bi isto storili, če bi zaradi dejanj slehernega lorda propadale družine. Najsi bo idiot, ki mu je naša presvetla ustava to omogočila – snobi bi ga volili. Najsi bo (po drugi strani) pošten in olikan gentleman – toliko bolje zanj. Toda v večini primerov so osli in še vedno spoštovani; ali pa zločinci in še vedno popularni; ali pa tatovi, za katere so vsi pripravljeni zastaviti dobro besedo. Snobi jih častijo. Moški snobi jih okrasijo s častmi in ženske jih vse po vrsti lepo gledajo, ne glede na to, kako odurni so zares.

Naughtius Maximus

Kaj je snobom všeč‘ je prevod petega poglavja ‘What Snobs Admire‘ knjige ‘The Book of Snobs‘ britanskega pisatelja Williama Makepeacea Thackeraya. Z vsem spoštovanjem!

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.