… se nadaljuje …
Filing je dejansko kot iz filma. Vse prvine so prve klase. Zeleno in bujno džungelsko rastje, ki ga v jutru prekriva meglica, skozi katero neusmiljeno prodira nadmočno tropsko sonce. Seka jo razdrta poljska pot, po kateri se počasi ziba kombi. Sedeži so zapolnjeni z obrazi, ki ne vedo natanko kam gredo, kaj jih tam čaka ali kaj bodo imeli tam za doživeti. Kar koli že bo, deset dni vsega tega ne bodo smeli ovekovečiti ali deliti na socialnih omrežjih, kar bo njihove prijatelje, družino in znance prisililo v tehtanje, če se je sploh zgodilo.
Deset dni o njih v virtualnem svetu ne bo ne duha ne sluha – deset dni pravzaprav za svet človeške tehnologije ne bodo obstajali: »Kar celoten projekt močno olajša, je zasedba, ker ne rabijo biti izkušeni igralci … sploh ne rabijo biti igralci. Pravzaprav jih lahko klasificiramo kot statiste in jih na uro plačamo minimalca. Govorjenega teksta pravzaprav ni, razen onega, ki se jim bo rolal v glavi. To lahko napišemo sami, itak se tudi nam skoz neki rola v glavi. Ali pa jih vprašamo po koncu tečaja, če se bodo spomnili še kaj, kar potem v editiranju dodamo. Pravzaprav bi jih bilo nasploh dobro vprašati, kaj se jim je dogajalo, da naredimo celotno zadevo bolj avtentično. Emm, dejansko sploh ne potrebujemo pisati ničesar, ker nam bodo itak oni povedali cel scenarij. Zakon! Odpusti scenarista in najemi pisce … zaradi mene jih poišči na Freelancerju. Torej. Ko se zadeva konča bodo verjetno na ves glas razlagali vse mogoče – ko deset dni niti ne pisneš, moraš ziher imeti ogromno potrebo po gobcanju. V tem času potrebujemo nekaj ljudi z diktafoni, ki bodo vse to posneli, potem pa samo zapišemo in naredimo voiceover. Hrano, ki si jo potem plačajo sami kot donacijo, če želijo, jim itak posreduje center. A razumete, sploh ne potrebujemo veliko sredstev. Dobrega direktorja fotografije, kamermana in lučkarja. Make-up odpade, ker je itak ves point meditacije, da najdemo naravne sebe. Zakon! Garderoberka odpade, ker bodo nosili zgolj par majic in hlač, ki jih bodo skozi kurs prali na roke. Treba je samo poiskati res dober kot, da se vse to posname. Scenograf tudi, spet, odpade, itak je že vse tam in naravno. Pa itak se ne bodo veliko ukvarjali z objekti. Se je pa dobro spoznati z vsemi zvoki. Da. Da, zgodbo bomo bolj kot vizualno peljali skozi zvok. Ampak kakšno zgodbo? (in kdo sprašuje ta vprašanja) Nič, pustili bomo, da se napiše sama, taka, naravna, taka kot je. Saj to je ves point Vipassane, ni res?
OK, ne moremo zdaj slediti vsem ves čas, že tako so nam dovolili samo dva kamermana – enega za ženske in enega za moške. Vzeli bomo par zanimivih obrazov in jim sledil kako, emm, kako, kaj vem kaj … žvečijo hrano, strmijo v strop, raztegujejo obolele ude … in absolutno je treba imeti veliko materiala njihovih close-upov, medtem ko meditirajo. V bistvu, kaj pa če sploh ne pišemo nobenega teksta in ne posnamemo nobenega voiceoverja in snemamo samo obrazno mimiko in se potem publika sama zajebava in sprašuje, kaj jim šopa po glavi? Pizda, a veš, inovativno in še prihranimo na voiceover artistih. Seveda moramo to tako posneti, da jih ne motimo … cel point tega kursa je čim manj distrakcij, a veš, da se lahko fokusirajo zgolj na razreševanje svojega notranjega sranja … OK, to bo to zaenkrat … gremo na čik … kaj!? … a mi še na čik ne smemo? Si ziher? U, pizda, deset dni brez čikov? Fak, popolnoma sem pozabil! Da je bilo napisano v kodeksu obnašanja? Ma, fak, a folk to dejansko prebere? Jaz sem bil pa mnenja, da je to bolj tako, a veš, terms and conditions, ko samo poskrolaš dol pa I accept.«
Se nadaljuje …