Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje! Vse bolj in bolj.
Na popolnoma zadnjem kyotskem protokolu smo se usedli in pogovorili o prihajajoči okrogli mizi na NMN 2018 (beri: rabble rabble rabble o filozofiji in o filmih in o stripih in o knjigah modrih ljudi in o igrahIgricah in še vse podobno). Satirični Rosomah je navrgel misel, ki mi je odprla oči kot redkokaj redkokdaj. Snobovski lingvisti bi porekli, da je šlo za protiargument, pa je bila vendarle prej poglobitev vsega, kar smo prediskirzirali pred tem, ko je dejal, da se mu ne zdi dovolj reducirati gledalčeve privrženosti zgodbi na njegovo identifikacijo z njo (koliko so recimo njega preteklost ali izkušnje istovetne s tem, kar opazuje) in da bi bilo koristno pogledati še, koliko igrajo pri vsem skupaj vlogo še njegove želje – tako ozaveščene kot nezavedne. In potem smo se nenadno vsi strinjali: pa saj to je ubistvu isto!
In potem me je zadelo. Razumela sem, od kod tisti slavni rek: Batman je Batman, Bruce Wayne je maska. Hidden identity moja plat! To pa zato, ker je ne glede na to, kako zelo romantično se sliši vsakokrat ko nek provincialni psihoanalitik navrže, da je summa naših sanj, sanjarij, iluzij in podtelesnih tokov bolj zares MI, kot življenje, ki ga dejansko uspemo živeti. Jaz na primer delam v mkdonalcu, ampak to je samo en del fenomena, ki je Elza Budau; jaz sem prav tako vseh 12 originalnih misli, ki sem jih do sedaj imela v življenju, jaz sem prav tako žena Johnnyja Brava, vloga, ki sem jo pretuhtala do onemoglosti, jaz sem prav tako prijateljica vseh mačk na Zemlji. In še mnogo je tega. To, da delam v meku je farsa. Je zgodba. Je iluzija. Je maska, ki jo nadenem vsak dan za vsakdan. Jaz – za razliko od Wayna – pač nimam sredstev, da bi lahko izživela svoj resnični jaz, tako kot ga on, ko se pojavi Batman – in NE, ko se pojavi KOT Batman.
Spomnite se tistega zdrgnjenega klišeja, ko superheroj zabrusi svoji punci/prijatelju/mami/whoever: »A ti misliš, da jaz hočem to?!« In vsi sočustvujemo z njim, ker nam je v tisti fazi pripovedi jasno, da je gora odgovornosti (»z veliko moči pride velika odgovornost« so nam rekli v Pajekmožu) enostavno prevelik zalogaj za kogar koli od nas. Ampak junak nam v resnici ne govori tega. Povedati nam hoče: »A ti misliš, da jaz hočem to?« kjer je »to« ravno nasprotno od impliciranega t.j. življenja superčloveka. »To« je (še vedno) prisiljeno stanje življenja obeh življenj, tako prejšnjega, dolgočasnega, vsakdanjega, neresničnega kot novega, sproščenega (poglejte, kako ta beseda deluje na dveh izjemnih ravneh – eden redkih primerov, kjer slovenščina povozi vse ostale jezike), iz-/do-živetega, povsem resničnega. Naš herojček se hoče dokončno rešiti spon, ki ga vežejo k nam. On noče več biti Ime Priimek, on je videl, kaj pomeni biti zares ON in maska vsakodnevnosti je postala preveč. V tem pogledu je nenaključno sila podoben osvobojenemu božanstvu oziroma človeku, ki kontemplira o samomoru (tudi to dvoje je ubistvu isto! – Charles Bukowski je spesnil nekaj v smislu: »Najboljši umrejo od svoje roke, tisti, ki za njimi ostanejo pa ne morejo razumeti, zakaj je želel stran od njih.«)
Da ne bo šok mindblown informacij prehud, bom hitro zaključila. Zdi se mi, da so zgodbe o superjunakih tako učinkovite, ker se v njih harmonično ujameta sinusoidi dogajanja znotraj in zunaj nas. (1) Mi smo v kinu, za trenutek se prepustimo umetnosti, da potipa po naših lastnih, skritih željah, o katerih ne razpravljamo v družbi (ker, koga ne bi zaprli v umobolnico, če bi prevelikemu številu povedal, da želi leteti naokoli, oblečen v netopirja in streljati s futurističnimi igračkami), gledamo pa film, kjer (2) opazujemo lik, ki se je povsem predal taistim željam. Če to ni absolutno poistovetenje, ne vem, kaj je.
Na svinje? Se tako poslovi?