Nič ni narobe, če je človek skeptičen; a večino štorij na to temo je svarilnih.
Spomnim se ene od epizod Dexterjevega laboratorija (1996), kjer mali genij že takoj na začetku razloži svoji zabiti sestri, da je božič utopija; božiček in njegovi jeleni so v resnici le njuni preoblečeni starši, voz z darili pa preurejen družinski avtomobil, pravi. Da bi dokazal svoje trditve, tisti večer počaka božička/očeta v zasedi, ki se konča predvidljivo katastrofalno – z zažganim božičnim drevescem, razstreljenimi darili, uničeno hišo in šokantnim razkritjem, da sta božiček in Dexterjev oče dve različni osebi.
Epizoda mi je ostala v spominu predvsem zato, ker je ena redkih, ki se čisto odkrito loti (za otroke) tabuizirane teme božiča – Dexter že v prvi minuti razkrinka starševsko nakano, četudi z nekoliko hiperboličnimi pojasnili. In četudi scenarij na koncu rehabilitira božička kot resničnega, si težko predstavljam mulca, ki po tej epizodi ne bi vsaj posumil, da je Dexterjeva različica razumna, smiselna in zelo verjetna. Morda zato, ker je dovolj star, da v želodcu že čuti resnico. Morda zato, ker je končni pogled na obritega in razsutega božička tako pomilovanja vreden, da ga le stežka jemlje resno.
A se mi je kasneje porodilo, da epizoda poleg sejanja suma naredi še nekaj hujšega; Dexterjev lov za resnico je (kot že večkrat v seriji) na koncu kaznovan. Njegova mama se v pretresljivem prizoru za risanko sesede pred zoglenelim drevescem in zajoče. Oče je šokiran nad razdejanjem, Dee Dee pa besno zahteva svoja darila. Dexter je morda res zakuhal nevšečnosti v preteklosti, ampak ta situacija z božičkom je očiten korak predaleč, vpije scena. Božič je uničen, božiček ponižan, družina nesrečna, otroci po svetu so končali brez daril. Za klasično risanko na Cartoon Networku je to nič manj kot popolna apokalipsa. In vse samo zato, ker je želel Dexter božičku sneti masko.
Iz opisanega veje precej močan tabu. Ne gre za to, da otroci ne bi smeli spregledati božička; vendar da bi ga razkrinkali, javno izpostavili svetu? To je tisto nezamisljivo in resnično hudobno. Maska ni le identiteta, maska ni zgolj zaščita; je tudi pravica, ki je ni dovoljeno odreči brez privoljenja njenega lastnika. Batmanu sneti črno kapo bi bilo podobno, kot če bi neznanki raztrgali obleko; v obeh primerih bi vas čakale klofute in zapor. Razgaljanje lahko izvede samo nosilec na svojo lastno pobudo – in še takrat nas povečini čaka razočaranje.
Predstavljajmo si recimo, kako bi Gotham reagiral na Batmanovo razgaljenje – enkratni fascinaciji bi sledila takojšnja streznitev. To je naš varuh? Razvajeno multimilijonarsko budalo? Kakšna potegavščina je to? Razočaranje je enako, ne glede na to, katero vam zanimivo osebnost boste slekli do golega. Je to vse? O tem sem sanjaril/-a vsa ta leta? Razodetje je vedno tudi razočaranje. Zato je bolje, da neznano ostane neznano in zakrinkano. Kajti kar je razodeto, se ne da več zapakirati nazaj.