Razpizdi me, ko dež se usuje.

Odkar v igri prisostvujem

me prepričujejo, da sem tujec.

Kolegi pesniki se preoblikujejo,

čeprav njihov obrat ni nujen;

in ko ti hrbet obrnejo založbe

se zahvališ za rože.

 

Na radiu vse isto ostaja, veliko špekuliranja,

ejakuliranja čez moje ime, to je oddaja;

če je Wu-Tang poezija za njih,

vam lažejo, bom jaz povedal, kje poezija živi.

Hodi po ulici, kjer se hranimo za preživetje,

medtem ko oni živijo za žretje; vsega tega sem sit,

pojem o pomanjkanju, za njih pa beden poet je hit.

R.I.P. in peace. Zdaj sem kralj dežele brez zavisti

in ko smrt pokliče, izročim ji potni list in sva okej.

Vidite, vse je dogovorjeno vnaprej. Oni so tam,

kjer so podpisali, da bodo. Podam

jim žogico in njim, vdanim v usodo, nič

ne pomeni, pravijo, da sem navaden program,

v resnici pa sami so kič, resnično.

 

Bemti, še en pesnik je prekinil s pisanjem, do gležnjev

mu ne sežejo, on serje pesmi, oni pesnijo sranje.

Boemi niso kolegi, ko ni več meja za njihovo slavo,

potem pa vsi kujavi, ko se moje pero vrne po glavo.

S pravom spečaten, vi mi obešate nesnago na ime,

se umivate s slovesom, a hkrati nihče ne pove,

s katerim hudičem so pogodbo sklenili,

izdali domače, izdali lastno kri, božesesmili.

 

 

Sami se motijo, se s policijo pečajo, zapravljajo ugled,

nato pa glumijo krajo; vam jaz razložim o razliki med

pesniki znamke in pesniki z ulic: Ne se zakajat

na DVD-jih, medtem ko v ozadju tulijo sirene, kobajaši

mafijaši, to je to, kar hočejo od nas! Jaz

ne mislim stat na mestu, ker vi spletkarite, ker murijaki

tiskajo moj obraz na tiralice, vlečejo v čuzo celi jaki,

vi pa v foteljih lepo čiči-pa-čaki, da Clifford utihne,

vas prodajajo kot zvodniki in kot zvodniki vsaki

kurbi vam dajo le batine; to je ta šit, ne?

 

Pobarajte gospodično Hill, koliko premorejo veščin

kritiki moje besede, lačni, da se jim splača zločin;

cel kažin, če sam ne pesnim in če se sam na odru ne potim,

se znajdem nazaj v pasti, v pesniški kasti:

Lahko prodajam krek kot prasci, lahko pa ponorim.

Ni vredno mojega časa, če ne klepam rim,

naj ponudim štiri besede modrosti: Ne ponavljajte za menoj,

ne mislite, da vas opazim, če me potiskate v gnoj.

Zame je zlato, če o meni laže te-ve,

Vi vsi ste bedanci, samo jaz Kosobrin, se ve.

 

Zadnja zbirka ni nosila mojega pečata. V mojem je slogu,

da brat vrne, kadar brat obrne hrbet in izda si brata,

v Ticalu sem pustil srce, a hvalabogu si vsak komad

zasluži tudi kritiko, ki spiše jo gamad. Jao, propad!

Mi očitajo, da sem Holivud, proklete mehke cure,

da nisem več geto; in to od njih, ker morajo kao burek

v parku žret, jaz pa spet in spet, čustveno izžet,

razlagam, da mi kradejo kitice

in se praskajo po riti.

 

Toliko imajo za povedati v tem trenutku,

toliko imajo za povedati nasploh,

toliko imajo za povedati v tem trenutku, ja,

toliko imajo za povedati.