Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!
Kar dolgo nazaj je že tega, ko je Evklid sestavil uvodno knjigo geometrije. Bil je zelo pameten že takrat, saj je razmišljal veliko. In niso imeli še računalnikov. Njegov nauk kompleksnosti likov in prostora je temeljil na 4(+1) ključnih izhodiščih. Gradbeniških legicah, ki se niso dalje delile v nič bolj fundamentalnega. Tukaj jih ne bomo nanizali, saj nismo Wikipedija, tja si jih grete lahko ravnodušno prebrati. Ubistvu raje ne, Wikipedija je fejk, kot pravijo kritiki in komentatorji esteblišmenta. Raje skoknite sem.
Zares nas zanima le prvi postulat: »Ravna črta lahko povezuje katerikoli dve točki.« Evklidos se sicer z naslednjo pripombo ni ukvarjal, ampak dajmo temu postulatu svojo: »kaj pa je ravna črta?« Povezano točkovanje, kjer razmika med posameznim točnikom ne registriramo več kot ločen trenutek. Kako bi zveznost kot tako lahko opisali? Teško, saj moramo vsak koncept razbiti na obvladljive bloke misli in jezika. Morda s plesom ali petjem? Prosim tistega, ki to zna, da pošlje primere opisa zveznosti s plesom.
No malo zahec mora biti. Ampak pojdimo naprej. Ravnost zveznosti ima neke vrste čaroben značaj. Kar nekako tu je, nam vsem pred nosom, a nikakor je ne moremo drugače opisati kot z nepredstavljivo vrsto točk, ki gredo v neskončnost. Evklidusov postulat tako razpolnimo kot »kateri koli točki se lahko povežeta z nepredstavljivo serijo ostalih točk, ki se med njima izneskončnujejo.« V takem videnju je prostor roj pikic, ki jih moremo med seboj povezati in taisto metodo povezovanja konsistentno replicirati. Vedno lahko rečemo: »BLIŽE!« In pogledamo razdaljo dveh pikic na novi resoluciji, bliže, a spet daleč. V matematiki temu podobnemu problemu rečejo kontinuum realnih števil. Ki jih je toliko veliko neskončno, da se jih ne da prešteti z nobeno metodo – ker nimajo razvrstitve.
Biti nekje terja, da je bivajoče odprto k razvrstitvi. Sem tu. Ali tam. Kaj pa vmes? Vmes je nikjer. Ampak kje to je? Nima reference. Nikjer ni nič. Ne more biti nič, ker se nič zadira v težavno zagato kontinuuma, o katerem je, po mojem, zmotno spregovoril že Parmenid. Nikjer, odsotnost relacije, ne pa substance, v katerem se nahaja prostor. Tudi če je obratno, tam, kjer je nikjer, ni razvrstitve. Je/ni. Oboje naenkrat. Ni prostora, ni števila. Ampak ne zavestno, samo dokler nekdo ne poseže in reče: »Dobro, tule je robek, da žganci padejo levo ali desno.« In potem smo spet tu ali tam. Nikjer je krasna pozicija, če znamo z njo rokovati. Zaradi tega, ker je najbolj univerzalna lastnost bivajočega, ki se vsega dotika in je v vsakem preseku. Če znamo biti nikjer, znamo biti povsod.
Naj živi Evklidus.