DISONANCA

Ko je spustila zatemnjeno avtomobilsko steklo, sem jo v trenutku prepoznal. Popravil sem si policijsko čepico, da bi prikril zadrego.

»Vozniško in prometno, prosim.«

Saj ne, da bi zares potreboval njeno identifikacijo. Toda pravila so pravila.

Iz armaturke sem slišal živčen vzdih, ki mu je sledilo šuštenje papirjev, ko je Lara Croft iskala svojo dokumentacijo. Iz kupa potrdil, viz in računov za rent-a-car je izbrskala pravi šop in mi ga pomolila skozi okno. Vzel sem ga počasi in z dostojanstvom; kot velja običajna praksa, sem si ga ogledoval in obračal vsaj nekaj sekund več, kot bi bilo to potrebno. Njeni prsti so medtem z očitno živčnostjo začeli tapkati po volanskem obroču.

»Ga. Lara Croft,« sem rekel s previdnim poudarkom, kot bi prvič slišal za to ime, »ste videli znak za omejitev hitrosti, mimo katerega ste se zapeljali pred slabim kilometrom?«

Spet tapkanje po volanu, še en mehek vzdih. »Sir, please,« je začela s svojim perfektnim naglasom. Pripravil sem se na običajno opravičevanje, kot vselej, kadar nekoga dobim s spuščenimi gatami. »You wouldn’t believe what I’ve been through in the last 30 hours or so. And there’s a long day ahead of me still.«

Pogledal sem jo s senco sočutja: »Pravite, da ste utrujeni?«

Ženska je zagrabila trnek in odigrala svojo najboljšo imitacijo nedolžnega, ubogega dekleta: »Work is killing me, sir. I’m an archeologist, which means that I get to travel a lot. I’m absolutely exhausted, but I have to be somewhere soon or else … please, sir, I can’t remember the last time I had a good sleep. I’m sorry if I broke any local laws while in a hurry, but I do my best to abide by the rules.«

Dovolj sem slišal: »Stopite iz avta, ga. Croft.«

Senca nečimrne nepotrpežljivosti ji je šinila čez obraz in v hipu razbila masko nedolžnega dekleta. A se je obvladala. Za zdaj. Vedel sem, da je nastopil moj trenutek. Postavila se je predme s prekrižanimi rokami, jaz pa sem začel:

»Kot ste nedvomno seznanjeni, ga. Croft, se lahko za volan usede samo spočit in naspan voznik. Kot ste ravnokar priznali, niste niti prvo niti drugo. To bi morda še lahko spregledal.« Premeril sem jo s pogledom, ki ji je dal jasno vedeti, da tega ne mislim storiti. »Toda ne morem spregledati, da se čez naselje s šolo in številnimi prehodi za pešce zapeljete s takšno hitrostjo. Ne morem spregledati, da se vozite nepripeti. Ne morem spregledati, da imate avto z ukradenimi tablicami. A kar je najhuje … za vožnjo niste sposobni zaradi očitne psihične nestabilnosti.«

Najprej sem pomislil, da mi bo ob tej zadnji izjavi odtrgala glavo, a jo je moja predrznost vseeno presenetila do te mere, da je z odprtimi usti vprašala: »Now where the fuck did you get that from?« Po svoji materi, sem ponosno pomislil. Bila je odlična policistka, tako kot njen oče pred njo, dokler … zavzdihnil sem. Zgodba za kdaj drugič.

»Celo v teh zabačenih koncih niste neznani, ga. Croft. Vaša kartoteka je precej slavna. Videli smo vaša … nihanja. Poglejmo malo v vašo datoteko na Interpolu.«

Rdeči klicaji in utripajoča opozorila so preplavila zaslon službenega telefona v trenutku, ko sem vnesel njeno ime v bazo podatkov.

»Sodišče vas je že pred nekaj leti obsodilo zaradi ludonarativne disonance,« sem ji prebral iz dokumenta, »psihiatrična evalvacija je potrdila diagnozo visoke neuravnovešenosti; saj ne, da bi zares potrebovali kateregakoli psihiatra za to ugotovitev.«

Namrščila se je: »What on Earth are you saying?«

Namrščil sem se še sam: »Vaša nihanja spremljamo že dlje časa, ga Croft. Videli smo vas jokati nad umirajočim jelenom, tik preden ste neusmiljeno in brez vsakega obžalovanja brcnili človeka pod padajočo skalo. Doživeli ste živčni zlom, ko ste v samoobrambi zabodli prvega Rusa, ki vas je spolno napadel; čez pol minute ste poklali vso njegovo nič hudega krivo združbo. Vaše obnašanje nima nobenega smisla. Vaš karakter nima nobenega smisla. Veljate za vodilno raziskovalko vsaj štirih starih civilizacij, zgodovinarko svetovnega kova, četudi vas niso niti enkrat videli v roki s knjigo. Ponoči spite mirno, četudi ste pobili na tisoče ljudi.«

Ko sem dvignil pogled s telefona, je Lara Croft stala pred menoj z ledenimi očmi in prišvrknjeno ustnico.

»I only do what I have to, sir,« je dejala, »now let me go.«

Ni mi bil všeč ton izgovorjenega. Za vsak primer sem javil centrali kodo 34; če bodo težave, bodo pri meni v nekaj minutah.

»Ni govora, gospodična Croft. Ne nameravam vam naštevati vseh mogočih zločinov proti človeštvu in kulturni dediščini, ki ste jih zagrešili v utopičnem prepričanju, da delate dobro. Nekdo vas mora ustaviti. Plačali boste za vse, kar ste storili.«

Pogled ji je za trenutek ušel nazaj v avto; nekje v vratih se je nedvomno skrivalo orožje. Otrpnila je, kot otrpnejo zveri, preden napadejo. V nekaj sekundah bom mrtev.

Moral sem reagirati.

»Kazen za vaše prekrške znaša 1680 evrov in 3 kazenske točke, ga. Croft. Polovično, torej 840, če plačate v roku osmih dni.« Pod nos sem ji pomolil papirje in kuli v podpis.

»So, that’s it? I can go freely?« Ne da bi počakala na odgovor, je izbrskala šop bankovcev in mi v roke zmetala dovolj bankovcev, da so več kot okvirno pokrili zahtevano vsoto. Skomignil sem: »Dokler se ne začnete tržiti kot nevemkakšna feministična ikona, je to zaradi mene to. Če bi moral zapreti vsakogar z disonanco, bi bili zapori polni takšnih, kot ste vi.«

Zamahnila je z roko, poslušajoč le na pol moj sklepne misli. Še nekaj bankovcev ji je poletelo iz žepov in se usedlo na tla. Čez 2 sekundi je avto s cvilečimi gumami že speljal, izgubljeni denar pa se je vrtinčil po cesti.

»Počakajte, prometna in vozniška!« sem zavpil za njo, mahajoč z dokumenti. Kakopak zaman. Potiho sem se sklonil in pobral izgubljene bankovce, ki so se valjali po cesti, in jih zložil po vrednosti. Skoraj 2 jurja in pol! Komandir bo zadovoljen. Mogoče me bo celo premestil kam na lepše, da ne bom sredi noči rovaril po takšnih bednih cestah.

In sem odpujsal domov.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.