Preden se lotite naslednjega sestavka, si bo potrebno vzeti čas za objavo, iz katere tale pravzaprav izhaja in skuša nanjo odgovoriti, jo razširiti, zanikati in mestoma potrditi.
- Večje ko je mesto, težje se v njem izgubiš
V Berlinu se pravzaprav res ne moreš izgubiti, če se osredotočimo zgolj na to, kako lahko in hitro se je mogoče nekam prestaviti. Mesto je z javnim prevozom prepredeno in povezano tako dobro, da nisi nikoli več kot par korakov od vlaka, avtobusa ali trama. Uber je baje prepovedan, taksiji pa so dragi in resnici na ljubo, nepotrebni. Naj dodam, da sem prej živel v Dublinu, čigar zloglasni poden javnega prometa je kriv za marsikaterega od mojih siv las. Izgubljati se v urbanih džunglah je – ob boku opazovanju nič hudega slutečih mimoidočih skozi okna kafičev – ena izmed res romantičnih draži, ki jim zelo rad podležem. Ko sem na dopustniškem času, ki dovoljuje veliko več in-the-momentov, kot pa se jih sploh zavedam. Ko pa imaš enkrat službo, kamor moraš priti točno (tako v smislu časa kot zemljepisne širine in dolžine) ter želiš po njenem koncu čim hitreje spizditi čim dlje v katero koli smer, na drugo stran ogromnega mesta, pa je berlinski sistem pravi balzam za dušo. Izgubljanje ti večino delovnih dni ne pade niti na kraj pameti. Sicer pa, ali nimamo že vsi Mapsov na telefonih?
- V nemški metropoli ni poražencev
Bi kar prikimal. Veselo bi se nasmejal tudi oni klošar, ki mu v papirnato skodelico malodane vsakodnevno vržem kak cent. Sicer ne več, kot bi dal kakemu brezdomcu v Ljubljani, razlika je zgolj v frekvenci. Ker imam občutek, da lahko. Razmerje med denarjem, ki ga zaslužim in ceno, ki jo plačam, da ga zaslužim še najbolje opredeli besedna zveza, ki mi najbolje zveni v angleščini: sweet spot. Večina mesečnih in vsakodnevnih stroškov se giblje nekje na meji med jebemti, zdej pa še to in gremo se ga napit za dva evra. Če lebdite ravno prav visoko nad mejo najnižjega zagotovljenega dohodka, vam priporočam, da tam tudi ostanete. Za višjo plačo se vam ne splača potegovati, saj vas bodo za dodatni prihodek tudi dodatno obdavčili.
Če se mi je v Sloveniji vedno zdelo, da mi bo šuškov zdaj-zdaj zmanjkalo, se mi tu zdi, da jih je ravno dovolj. Z nekako istim načinom življenja in potrošniškimi navadami.
3a. Vse je lahko gradbišče.
Absolutno! V mestu se gradi in preureja po najhitrejšem postopku. Upam le, da bodo nove zgradbe odsevale še kaj več od očitne pretekle pragmatičnosti in nujnosti postavitve pač nečesa. V mestu opažam nek čuden paradoks. Široke ulice in do petnadstropne zgradbe dajejo občutek širine in prostornosti, statistika pa pravi drugače. V mesto se dnevno zgužva dodatnih sto ljudi, željnih Berlinskega vajba, medtem ko se ta – baje – seli v Leipzig. Kakor koli že, mesto poka po nepremičninskih šivih, a težave vsaj zaenkrat še rešuje. Če smo se v prvi točki na vsakem koraku spotikali ob raznorazne postaje javnega prevoza, se nam kaj lahko pripeti, da se bomo pred njimi spotaknili ob znak za delo na cesti, varnostne ograje, hrup bagrov, pnevmatskih kladiv in kar je še te robe. Na povsem pedanten nemški način seveda. V praksi to pomeni, da do postaje ne bo mogoče priti premočrtno, temveč zgolj skozi skrbno speljan sistem varnostnih ograj, ki nas prisili, da vso to gradbeniško navlako obhodimo. Za lastno varnost, seveda, in v izogib plačilom odškodnin. Zanimivo pa tak napredek reši en zelo bazičen človeški problem: kam z vsem tem urinom, ki se nam je nabral zaradi poceni piva, ki ga lahko pijemo kjer koli? V diksija seveda. Ker se na vsakem vogalu nekaj rije, se je možno malodane na vsakem vogalu tudi kulturno uscat. Ni jih težko opaziti, ker so obarvani v vpadljive odtenke svetlo modre oziroma rožnate. Ker smo, ne pozabimo, v Nemčiji, so ti veceji redno servisirani, očiščeni in izpraznjeni in jih je tudi v zadovoljstvo uporabljati.
3b. Zelenice in parki, kaj je že to?
Na temle mestu sem, roko na srce, globoko podvomil v kredibilnost pisca originalnega teksta. Ali je sploh zares bil v Berlinu? In če, kako mu ni zdrsnilo na kaki razmočeni zaplati matere Narave? Nič ne rečem, v zimskih mesecih tudi sam težko ločim temno zeleno do rjavo barvo trave od okoliške sivine, pa vendar, kje so mu bile oči? Edine lokacije, ki so povsem brez zelenja so postaje podzemne – pa še na njih se da izslediti cvetličarno! Da ne začenjam o jezercih in jezerih ter parkcih in parkih, ki jim pritičejo. Mestni uradniki očigledno neizrabljene javne površine (letališče Tempelhof) ali propadajočo infrastrukturo (Gleisdreiecke) še najraje spremenijo v park in ga podarijo meščanom. Podarijo? Jep, morda ne slovijo po svoji lepoti in pedantni urejenosti, se pa je na njihovih površinah možno brez kančka slabe vesti sprehajati, valjati, piknikovati, drogirati, droge prodajati, organizirati ilegalne zabave in če ste obdarjeni z močnim želodcem, tudi jesti. Navsezadnje – čeravno si je to v teh mesecih težko zamisliti – bodo tudi vsa drevesa, ki so nemalokrat zasajena ob ulicah in kratkomalo kamor so jih pač lahko posadili, v zelo bližnji prihodnosti ozelenela.
- Multikultura je monokultura
Še vedno imam v spominu zagozden neki bolšjak v Neukollnu, hip bezirku, kamor me je popeljal moj prvi vodič. Manjša hala je bila natrpana s hipsterji, ki so nosili svoje one-of-a-kind kose oblačil kot uniformo. Če bi bolšjak ne bil podprt z obilico glasne famous-but-not-famous glasbe ter na hitro skup zbitim barom, bi lahko dobil vtis, da sem na srečanju nekakšne z modo obsedene religijske skupine. Še najbolj smešno je bilo to, da so vsi, ki so stali na določeni strani mize, se pravi, prodajalci, najverjetneje prodajali kose, ki so jih nekoč imeli za ql, pa so jih mentalno prerasli; sedaj pa jih, prepojene s pravimi »rare« vajbi ponujajo sveži generaciji, ki šele išče svoje mesto v poplavi standardizirane unikatnosti. Vse seveda v angleščini, ker, roko na srce, če se ti ni treba zajebavati z nemščino, zakaj za boga bi se?
- Plačljivi WC.
Glej točko 3a.
Nemčija se jebe in to, vsaj sodeč po njeni prestolnici, precej sproščeno in na vse mogoče načine, ki navidezno nikomur ne gredo preveč v nos. FKK združbe in plaže so nekaj normalnega, nad erotično trgovino pa se ne bi nihče pretirano zgražal, četudi bi stala v bližini vrtcev ali šol. Dal bi roko v ogenj, da tudi je. V klubih se tako ali tako dajemo dol kar na plesišču, lubrikant in kondome pa smo si nabavili kar v DM-u.