AVITKEPSREP ANEJNRBO

Resnica je resnica, nimamo kaj oporekati. Ne škodi pa na vsake toliko pogledati z drugega zornega kota. Zahvaljujemo se strani Hervardi.com za zbir neizpodbitnih življenjskih dejstev. Spodaj so primeri od 61 do 70, ki se analizirajo od desne proti levi, od spodaj navzgor, od zunaj navznoter in vse ostalo sekundarno.

61.) Nesreča nikoli ne počiva. 

Eden od prvih, ki se jih spomnimo, ko nam pravijo oneliner pregoror. Pa je tako zelo poučen, da kar spregledamo bližino, s katero nagovarja. Nauk je: počivaj – celo, veliko počivaj – in nesreča ne bo nikoli s tabo. In potem, ko to preberemo, je tako zelo logično, kajne?

62.) Kjer sta dva petelina na enem dvorišču, je vrišč. 

Tole ne bi smelo biti presenečenje za nikogar. Vraga, že če je en petelin na enem dvorišču, je vrišč. In zdaj bo nekdo porekel, ampak jezdeci, saj petelin ni petelin, petelin (cock) je le simbol alfasamičnosti; pregovor zares pravi, da imamo lahko le kaos tam, kjer se dva samca borita za status alfa. Mi pa porečemo nazaj: »In?! Kako ta simbolika kakor koli spremeni ali relativizira našo prvo izjavo?«

63.) Če dolgo sekaš, mora pasti tudi najdebelejši hrast.

A daj? Resno? In se je kdo pozanimal pri gozdarjih, ko je pisal te bistroume? Namen sekire je, da nekaj poseka in to potem pade. No, razen pod enim pogojem. Če je sekalec tako švohotno bitje, da se v njegovih drobcenih rokah sekira zaletava ob deblo pod točno določenim kotom, da se rezilo obrabi, preden hrast pade. Tako kot če bi rekli: »Če se dolgo voziš, boš prišel še do najbolj oddaljenega kraja.« Jasno, ampak le pod pogojem, da ti ne zmanjka bencina – pa še potem lahko greš vedno peš naprej.

64.) Kogar voda objema, se slame oprijema.

Češ, kdor je v smrtni nevarnosti, se bo oklepal vseh možnih – najsibodo še tako drobižne – opcij za rešitev. Če za trenutek ostanemo pesniško metaforični: problem je v tem, ko slama deluje in se nekdo reši vode. Kdor se slame oprijema, ga je nekoč voda objemala. Potem pa imaš rešitev v glavi. In potem pride ogenj. Vsi poznamo te ljudi.

65.) Kadar strast govori, pameti ni.

Tahujše spoznanje tega pregovora sledi, ko začnemo na drugem koncu: kadar pameti ni. Kadar pameti ni, naj pa strast spregovori (ni nujno, seveda, ampak zakaj pa ne). Ste se že kdaj resno vprašali tisto dobro staro: kako to, da imajo veliko otrok tisti ljudje, ki jih res ne bi smeli imeti? Zakaj imajo ljudje s podpovprečnim IQ-jem nadpovprečno število otrok? No, zato.

66.) Kdor se na druge zanaša, v situ vodo prenaša.

Ah, ja, kot pravi Zlatko: » … sej naum pozabu, nobenga nau tm, takrt k ga bom najbl rabu.« To je prvi implikat. Ampak prav tako pomemben je drugi: kdor v situ vodo prenaša, se pogosto na druge zanaša. Verjetno nam ni treba spomniti na tisti moment, ko vas nekdo pokliče po telefonu, vi pa res nočete dvigniti slušalke in si mislite: »Fak, ne spet on, a je spet vodo v situ prenašal?«

67.) V očeh mladih je čistost, v očeh starih je luč.

Nobena avitkepsrep anejnrbo ne bi bila popolna brez enega naravnost zgrešenega nebuloizma. Ja? Mladi so nepokvarjeni in naivni, stari pa modri in izkušeni? Je res treba izgubljati besede ob takih absolutizmih? Kaj pa tisti stari, ki so bili že od mladih nog pokvarjeni in premeteni? In ni jih malo. Cel kup je osebkov, ki svojo penzijo preživijo ob pametovanju o tem, kaj je prav in kaj ne in prav ta prepričanost v lastni prav jih dela tujce modrosti in hkrati vir najhujšega zla v imenu pravice, ki si ga smemo zamisliti. Bojte se teh ljudi. Hudobija ni po naključju manifestirana kot starka s košaro jabolk.

68.) Visokim smrekam vihar vrhove lomi.

Smešno, kako ti pregovori vedno delujejo, kajne? Ker, recimo, če pride nek res hud vihar in odlomi smreko pri tleh in od nje ostanejo samo še korenine in žalostni štrcelj, ki kuka nad zemljo … kaj ji je poleg vsega ostalega odlomil? Ja, vrh, ane! Dobesedno kjer koli odlomiš nekaj, kar ime samo en konec, si ga neizbežno ločil od točno tega konca! Ampak po drugi strani, ironično, s tem dejanjem smreka dobi nov vrh in prav to je razlog, zakaj so in vedno bodo vse revolucije neuspešne.

69.) Vsakdo doseže svoj konec, a cilja ne vedno.

Tudi tole je po svoje 100 % prav in 100 % narobe. Po eni strani je cilj (samo-)določen, medtem ko je konec nemotiviran in nejasen, ampak po drugi strani, ne smemo zapasti v past, pred katero nas svari naš dobri stari dr. Nihilanth, in verjeti, da ni cilj življenja prav njegov konec. Tolažilno in romantično in optimistično je, res, misliti, da obstaja smisel, ampak v resnici ga ni. Buhuhu.

70.) Veliko besedi malo naredi.

Približno tako kot naša rubrika. Veliko je napisanega, včasih se najde kak nauk, ki se nam zdi koristen, ampak v resnici: en klik in pozabili bomo en na drugega. Za en teden, vsaj. Pa lepo se imejte do takrat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.