Kar mi je všeč pri pesniških zbirkah, kot je Negotovosti navkljub (revija Mentor, 2018) Katarine Gomboc, je njihova iskrena skromnost. Literarnoteoretski zapisi o sodobni književnosti so obsojeni na vsaj omembo pojmov a la ‘mali človek’ in ‘propad velike zgodbe,’ obe zvezi besed pa sta hkrati še v službi dobrega starega od obdobja romantike zlajnanega ‘preloma s tradicijo.’
Večni problem te kontekstualizacije je, da običajno nima zoperstavljenih dveh tipov malih ljudi ali propadlih velikih zgodb, da bi lahko pokazala na zelo očitno razliko med deli, ki jim t. i. male zgodbe predstavljajo nadomestilo za velike in tistimi, ki ustroj in obstoj velikih v temelju zanikajo.
Recepta za uspeh ni (kar pa še ne pomeni, da ni recepta za neuspeh), oba počelna nastavka imata ves potencial za dobro manifestacijo in primerov je mnogo – eno stališče ni boljše od drugega, želim reči. Zgoraj omenjeno iskreno skromnost poezije Gomboc prištevam k drugi kategoriji. Njena primerna majhnost deluje zelo prepričljivo, če npr. pomislim, da navkljub omembam imen in dogajanja iz najagresivnejših strani časopisja (Sirija pa Martina Kušnírová pa moderno sužnjelastništvo v podobi prostitucije itd.), niti enkrat nisem začutila podtona ambiciozne programskosti – in to pišem jaz, ki sem prav toliko zaljubljena v avantgardo kot vsak drug bivši študent družboslovja in/ali humanistike, ki zdajle vase vleče pad thai, pije kombučo in vam obenem razlaga, kako je državljanska kriza v Venezueli direktna posledica najavljene nacionalne kriptovalute.
Všeč mi je, da se ob vdoru zunanjih elementov ne potrebujem spraševati, kaj zdaj to pomeni. Všeč mi je, če berem poezijo, naletim na osebno ime prijatelja avtorice in se ne potrebujem spraševati, če ni morda ta njena Katja v resnici Katja Perat (sigurno ni) ali če ni morda ta njen B.A.N. v resnici Boris A. Novak (sigurno je). Všeč mi je, da so v poeziji cigarete, avtorica pa je nikoli neposredno ne prižge in se mi ni treba spraševati, kakšen je njen političen stance do čikov.
Kar hočem povedati je to, da NN na zelo posrečen način hodi po ozki meji med zamolčano fiksiranostjo pripetljajev iz stvarnosti in abstraktno praznostjo, ki ustvarja neprijetno intimnost; istočasno pa ustvarja prostor za nič več in nič manj kot to, kar je lirika od vedno bila: osebna izpoved.
To mi je všeč. To, da je ta zbirka po svoje tradicionalistična, po svoje pa daleč od stare šole. Da je po svoje ravno dovolj glasna, po svoje pa lahko pretrese s šepetanjem. Eni ji bodo očitali moraliziranje, jaz pa razumem tudi tiste druge, ki bi ji radi oporekali a-moralnost. Navsezadnje mi je všeč to, da je bila izbrana za najboljšo na lanski Urški ta poezija, ki se je odločila vzcveteti na književno sceno, ki je trenutno še najbolj nepripravljena na literarna dela, ki ne želijo odmevati (in ravno zaradi tega lahko) – poezija, ki se je odločila vzcveteti *pathetic drum roll please* navkljub negotovosti.