* * *

»A vidiš tole tamlado? Nova je tukaj.«

»Ja, dedi, si povedal že zadnjič,« je rekla Špela, manj obremenjena z njegovimi besedami, kot s tem, da se ne bi zvrnil sredi hodnika.

»Au! Kaj me tako stiskaš?! A sem ti kaj naredil?! Pusti me! Bom sam! Kot da ti nisem dal vsega v življenju!«

»Samo pazim, … «

»Znam sam pazit nase! Nehvaležna si za vse! Taka si kot ta tanova!«

Sestra pripravnica se je pretvarjala, da ne sliši pogovora in nadaljevala s pomivanjem posode.

»Obnašate ste, kot da ste same na svetu. Ne veste niti približno, kako me boli v križu. To imam zaradi vojne. Sem ležal na prepihu na straži in pazil, da ne bi prišli iz hoste. Smo imeli edini vodnjak v vasi pa me je desetar postavil, da ga stražim, medtem ko so ostali pospali. Nobenemu mar, da me zebe kot cucka. In še danes vam ni mar. Jaz sem dal svoje zdravje za to državo, vi ste me pa vsi pustili tukaj, da poginem! Da me lahko ignorirate. Prisežem, če tamala ne bi imela tako dobre riti, bi že napisal pritožbo!«

»Dedi, sestra ima delo,« je rekla Špela in sklanjala pogled. Počutila se je, kot da jo celotno vesolje očitajoče gleda.

»Kakšno delo? A jaz pa ne plačam za dom?! Daj mi ključe, v žepu jih imam.«

Špela je segla v žep njegovega suknjiča in sama odklenila vrata njegove sobe: »Izvoli.«

»Ne moreš niti pustiti vrat odklenjenih, ker vsi kradejo iz predalov! Zadnjič sem pozabil zaklenit za sabo in so mi sunili dvajset evrov z mize vmes, ko sem šel na skret! Včasih ni bilo tako!«

Pomagala mu je sesti na posteljo: »Včasih ni bilo domov, dedi. Ljudje so se postarali doma.«

»Točno tako! In bolje je bilo!«

»Ah, daj no daj,« se je uprla Špela. Za trenutek se je stresla ob misli, kako bi se ji življenje obrnilo, če se ne bi pri devetnajstih poročila in odšla zdoma: »Včasih so bili drugi časi.«

»Seveda so bili. Boljši so bili! Vse smo imeli. Si bila kdaj lačna doma?«

Špela je pomislila na vse trenutke, ko je bila lačna: »Ne, nisem.«

»Nisi mogla biti. Ko smo bili mi mladi, je bilo vedno dovolj hrane. Mi, še posebej, smo imeli vedno dovolj hrane, da nas ni nikoli skrbelo.«

Špela mu je pomagala sleči suknjič in ga pospravila na obešalnik v omaro: »Ja, dedi, se spomnim, da je babi vedno cele dneve kuhala.«

»Kati je znala kuhat! Jo je moja mama naučila. In hrana je bila vedno z vrta in je bila dobra. Ne pa to, kar danes kupiš v trgovini. Vse kar nam skuhajo tukaj je čisto brez okusa!«

Sklonila se je in mu pomagala sezuti čevlje. Nežno ga je prijela za gležnje in ga razbremenila nogavic, ki jih je odnesla v koš za umazano perilo: »Babi je res znala kuhat.«

»Vsi so hvalili njeno kuhanje. Imeli smo najboljše večerje na vasi. Vsi so nam zavidali, kako dobro smo jedli! Se spomniš, kako lepo so sosedi govorili o nas? Spoštovali so nas! Bili smo najbolj spoštovana družina naokoli. Se spomniš?«

Pomislila je na pogreb svoje mamo. Kako malo ljudi je prišlo in kako so se hitro razkadili, ko je bilo konec maše. Kako je morala sama poskrbeti za obred. Kako ji nihče ni stal ob strani. Noben od njenih bratov ni prišel nazaj iz tujine. Njena sestra se je pripeljala le zato, da se je lahko naslajala nad očetovim pijančevanjem in splošno izgubljenostjo.

»To so bili pravi časi. Ko smo še imeli vrednote, ne pa danes, ko se samo še Bosanci potikajo okrog.«

Odpela mu je gumbe na srajci in jo ogrnila okrog naslonjala na stolu. Spomnila se je, kako je morala pod ceno prodati živino mesarju, ko nihče več ni mogel skrbeti za štalo.

»Smo držali skupaj, ker smo bili vsi Slovenci. Vsi domači. Pa v Boga smo verjeli in smo se zato imeli vsi radi na vasi. Preden so se začeli seliti od drugod.«

Dalj časa se je morala zadržati pri njegovem pasu, ki se nikakor ni pustil voditi njenim gibom.

»Potem se je začel pa kriminal. Pusti, bom jaz, ker ti ne znaš! Sem rekel Jožetu, da bo res problem, ko bodo začeli Cigani hodit iz hoste, in so potem res! In je vsem začelo zmanjkovat! Sem še tapravi čas rekel, da bo šlo v franže!«

Pomagala mu je s hlačami. Očitno ni bila le ona tista, ki jih ni znala spraviti z njega, a s skupnimi močmi jima je nekako uspelo. Položila jih je na mizo ob postelji.

»Ko smo bili mi mladi, ni nihče kradel pa lagal. Živeli smo v najbolj varni vasi v Sloveniji, so enkrat rekli po televiziji. Pa gradili smo hiše, ki še zdaj stojijo, ne pa to, kar se danes zida v mestih pa vse razpada!«

Za trenutek se je zdrznila, da njenemu očetu nihče ni povedal, da se je njegova domačija sesula vase prejšnjo jesen.

»Pa vina je bilo vedno dovolj! Najboljše vino na Štajerskem smo imeli. So hodili ljudje vsako nedeljo pred cerkev kupovat od nas! Kako so ga hvalili. Prleki, Prekmurci, Korošci, se spomniš? Vsi so kupovali naše vino!«

Pomagala mu je, da je položil glavo na blazino in ga pokrila z odejo: »Spomnim se, ja. A rabiš še kaj, dedi? Ti še kaj prinesem?«

»Kaj?«

»Če ti še kaj prinesem?« je ponovila.

»Kaj prineseš?«

Njegove oči so postale votle. Izdale so ga. Špela se je zravnala pred posteljo: »Nič, nič. Kar počivaj zdaj. Se slišiva pozneje.«

Ko je zaprla vrata njegove sobe, jo je oblil pot. Globoko je morala vdihniti, da se ji je nehalo vrteti. Hitela je proti izhodu, ko je v skupni sobi na kavču pred televizorjem zagledala sestro pripravnico. Špela je stopila proti njej: »Oprostite, gospodična. Moj oče … ni več … demenca ga je res zdelala. Ne ve več, kako se obnaša.«

Sestra se ji je nasmehnila in še naprej sušila od vode napihnjene roke: »Oh, ja. No, saj ni nič hudega. Saj so v glavnem vsi taki.«

Špelo je trgalo od sramu.

Sestra je zamenjala kanal. Zaslišal se je bučen aplavz s predvolilnega shoda: »Ampak ti Američani so pa res fuknjeni, ane? Kako lahko nasedajo tako očitnim lažem?«

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.