Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje!
Ravno se mudim okoli domačega računarja, ki se mi je dimil, saj je iz neznanega razloga v njem vzniknila pandemija virusov.
Do sedaj sem vedno živel v blaginji z virusi, saj smo imeli čudovito družbeno pogodbo, da sem jim jaz dajal topel dom, oni pa so me pustili pri miru. Moram se zazreti globoko vase, da ugotovim zakaj so kar naenkrat prekršili ta naš rousseaujevski pedigre. Zares nikoli ne boste vedeli ali je to res ali pa samo cenena referenca na eno določeno časovno obdobje človeštva. In tudi to, na katero točno obdobje se sedaj nanašam, ne boste vedeli. Malo vas treniram, da se navadite spustiti stvari in sprejeti nemoč, kajti le takšno dejanje vas naredi močne.
Torej računarniška pandemija mi je dala misliti, zakaj se tem majhnim finim programčičem, skritim globoko pod računarniško zemljo reče virus. Dognal nisem zares ničesar, ampak takole nekako teče tok: Računarniški virusi se zasidrajo nekam, kjer jih ne vidimo in opravljajo nek proces. Gledajo, vohajo, poslušajo, sporočajo in štefnarijo. Kot starš, ko smo stari tam nekje 19–22 in jih vsaka reč začne motiti. Zakaj pa taki čevlji? Zakaj pa to obliko? Koliko pa še do konca študija? So nekakšna mešanica tega starša in starih bak v Dalmaciji, ki sedijo na cesti in procesirajo vsako spremembo kvantnenga stanja v radiju 20 m. Bakostarš. Staršobak? Kakor koli, rečemo mu virus, ker se nezaželeno vrine med procese nekega sistema in jih začne spreminjati po svoje.
Naredimo tu ovinek in nahitro poškilimo s silicija na ogljik, kako bi opisali viruse, kot so imenovani v biologiji. A virus is a submicroscopic infectious agent that replicates only inside the living cells of an organism. Tako pravi prvi stavek Wikipedije. Ključna beseda tega stavka za naš premislek je replicates. Virus kot organizem potrebuje gostitelja, da se množi, saj se sam ne zna. Nosi informacijo, kako se replicirati (kar preberite več na prejšnjem linku, je strašno zanimljiv) in ko neko celico – gostitelja brez dobrodošlice – obišče/okuži, vanjo odloži zvrhan kup informacij o lastnem razmnoževanju in tako uniči celico. To je v osnovi vse, kar se zgodi. Nobenega velikega plana nima, nobenega načrta, cilja, namena, večje zgodbe, velikega meta. Samo išče tarče, kako narediti več sebe. Zelo nietzschejanski organizem. Hoče biti številčno vedno jaći, da potem lahko naenkrat reče: »Malo vas je, malo vas je, pičkice!« Tu lahko zacahnemo prvo odvodno točko med našima akterjema primerjave. Računarniški virusi vedno imajo nek cilj. Najsibodi bolj majav in ne-blesteč kot to, da poroča o uporabnikovih aktivnih procesih ali pa bolj imeniten, kot npr. NotPetya virus, ki je Maersku in večini ostale svetovne pristaniške scene grenil življenje celo večnost. Kaj je cilj bioloških virusov ne ve nihče. No, veliko jih poskuša iskati paralele ekvilibriuma in harmoničnega delovanja narave, ki češ, tako ustvarja ravnotežje ali pa goji imunitete in posledično sekundarne in terciarne preživetvene veščine v gostitelju zaradi virusa. Ampak nič na to vižo ni mogoče trditi. Druga točka je blagodejnost gostitelja. Že sama evolucijska perspektiva se pri bioloških virusih zatakne, saj na prvo žogo delujejo kot popolni primer algoritma širjenja svojega genetskega zapisa v okolje v čim večjem številu, nastane pa ironična težava. Posledica tega širjenja je to, da gostitelj ali umre – in tako umre tudi virus – ali pa gostitelj razvije obrambni mehanizem in virus ponovno umre. Ni čudno, da je tako agresivno nastrojen, če ga nihče ne mara in v vseh verzijah umre. Lahko se najde tu kak nadobudni računarničar in reče: »A-HA, jaz pa ti pokažem nov virus, ki tudi brezciljno uniči tvoj računarnik.«
In takemu bi rekel: »Bravo računarničar.« Ampak navsezadnje je vedno prisotno nekakšno zadoščenje avtorja: ali finančno, materialno ali pa na-glas-smejalno, ker zaradi tvojih prstov sedaj tisoče računarjev se dimi. Kaj bi bil biološki ekvivalent tega zadoščenja?
Zaključimo s premislekom na nivoju, kaj pa imata oba procesa skupnega. V jedru dinamike repliciranja biološkega in računarniškega virusa je princip, ki ga imenujmo omrežje. Oba subjekta se premikata od gostitelja do gostitelja in tako tvorita vedno bolj razvejano mrežo točk. Moč takega omrežja se odraža v številu različnih točk in v številu povezav med njimi – v načinih, kako virus vpliva na danega gostitelja.
V medspletni situaciji docela dobro poznamo takšno dinamiko, saj ko se nekaj širi po družbenih omrežjih hitro in brezkompromisno, za to uporabimo besedo viralno! Ta aspekt podobnosti pa je v meni na koncu zbudil točko do kamor sem prišel za zdaj. Več morda o kakem prihodnjem prispelku. In sicer poznamo en drug primer gargantuanskega omrežja, ki – vsaj kolikor lahko trenutno trdimo – izkorišča enak način. Mužgani. Pa pustimo materialno plat nevronov in sinaps, ker se bomo izgubili v nepredstavljivi kompleksnosti številčnosti. Ampak že samo na nivoju idej. Ideja ima res v osnovi fundamentalno viralno lastnost. Več in več želi okužiti/imeti vpliv. Ima voljo do moči, konstantno rastoče moči. Najprej znotraj nekega utrinka spomina, potem mnenj, potem stališč, potem karakterja potem druge osebe in tretje osebe in tako naprej, najboljše čim več! In samo, ker je rezultat materialnega substrata mužganov to, da gojijo mnoštvo idej, kjer vsaka želi čimveč, tako nastane nekakšno ravnotežje, saj ena drugo začno bremzati in se ustvarijo nekakšni status quo otočki.
Ne pravim, da je to kar koli novega. O podobnosti med idejo in virusom je bilo rečeno že nebroj črk in tudi slik. Apeliram bolj v smer, da je vsem tem rečem skupna ena še bolj fundamentalna dinamika, ki se je vsako bivajoče poslužuje v kolikor želi sebe na najbolj učinkovit način replicirati. Omrežje. Kompleksnost, ki je nekaj drugega kot vsota vseh elementov. In njegova moč ni v individualnih atributih imenitnosti ampak preprosto v številu točk vpliva in količini lovk do vsakega vpliva. Ali vas to na kaj spomni?
Grem pogledati, če mi računar slučajno deluje.