Ponavljajoče epidemije, izpadi pridelka in druge naravne nesreče se ne morejo kosati s škodo, ki jo podeželju prizadenejo tatovi kónj. Ti držijo kmete v stanju večnega, neprekinjenega strahu.
– Georgy Breitman, 1901
Kradljivec kónj je živel nasilno, nevarno življenje in bil ves čas na preži tako pred policijo kot kmečkimi linčarskimi tolpami. Praviloma je okrog sebe nabral bando nepridipravov in z njo zavzel vas ali trg. Tam je vzpostavil zapleteno trgovsko mrežo za prodajo ugrabljenih kónj v sosednje pokrajine, kjer jih ne bi prepoznali. To je precej podobna poslovna shema modernemu ruskemu gangsterju, ki praviloma vzpostavi domačo bazo s podkupljanjem ali ustrahovanjem lokalnega prebivalstva in političnih veljakov in jo nadalje razvije v glavno postajo transnacionalne kriminalne trgovine. Preberi več KAJNOVA DEŽELA→
On je naš kriminalec in naša dolžnost je, da ga kaznujemo.
– kmečki rek
Značilnost ruske kulture je, da je bogata v svojih oblikah kmečkega upiranja zoper oblast. Bodisi zoper državni aparat bodisi zoper fevdalno gospodo, nižje plemstvo ali uradnike, ki predstavljajo roko zakona. Na eni skrajnosti najdemo sporadične vzbrste podeželskega nasilja, tako imenovane bunte, ki jih je Puškin opisal kot »ruski upor, brez smisla ali usmiljenja.« Rusija je preživela široko paleto tovrstnih upiranj v različnih obdobjih, od Pogačeve vstaje leta 1773 do revolucije leta 1905, še bolj pogosti pa so lokalizirani primeri nasilnih izbruhov od plenjenja s strani izobčencev do obiskov »rdečega petelina« (slengovski izraz za požig: Zločin, ki so se ga posluževali kmetje kot »učinkovito orožje družbenega nadzora in izraz protestiranja znotraj skupnosti ter proti nezaželenim tujcem«). Preberi več KAJNOVA DEŽELA→
