KMEČKA PRAVICA
On je naš kriminalec in naša dolžnost je, da ga kaznujemo.
– kmečki rek
Značilnost ruske kulture je, da je bogata v svojih oblikah kmečkega upiranja zoper oblast. Bodisi zoper državni aparat bodisi zoper fevdalno gospodo, nižje plemstvo ali uradnike, ki predstavljajo roko zakona. Na eni skrajnosti najdemo sporadične vzbrste podeželskega nasilja, tako imenovane bunte, ki jih je Puškin opisal kot »ruski upor, brez smisla ali usmiljenja.« Rusija je preživela široko paleto tovrstnih upiranj v različnih obdobjih, od Pogačeve vstaje leta 1773 do revolucije leta 1905, še bolj pogosti pa so lokalizirani primeri nasilnih izbruhov od plenjenja s strani izobčencev do obiskov »rdečega petelina« (slengovski izraz za požig: Zločin, ki so se ga posluževali kmetje kot »učinkovito orožje družbenega nadzora in izraz protestiranja znotraj skupnosti ter proti nezaželenim tujcem«).
Za veliko večino Rusije so delo policije opravljale vaške pesti ali gospôdin bič. Celo poveljnik paravojaške žandarmerije[i] je leta 1874 izrazil mnenje, da območna policija preprosto »nima možnosti organizacije policijskega nadzora nad rajoni z gosto poseljenimi manufakturnimi središči,« njihova vloga pa je s tem omejena na »pasivno opazovanje tam storjenih zločinskih dejanj.« Na vasi se je tako ohranil tip vzdrževanja redu, imenovan samosud (‘samo-sojenje’), presenetljivo raznovrstna oblika zakona linčanja, pri kateri člani komune prekrškarju vsilijo lastni moralni kodeks, ne glede na (ali včasih prav v nasprotju z) državnim zakonom. Institut je še najbolje raziskala Cathy Frierson (v študiji Zločin in kazen na ruski vasi: Podeželski koncept kriminala konec devetnajstega stoletja, Slavic Review 46 I, 1987), ki sklepa – v nasprotju z večino policistov in državnih uradnikov svoj čas – da ne gre za brezglavo besnenje navadnega prebivalstva, temveč proces z lastno logiko in principi. Bolj kot kar koli drugega se je ta včasih brutalni način družbenega nadzora trudil zavarovati interese skupnosti: Z zločini, ki so grozili z razkrojem družbenega reda vasi, se je najbolj strogo obračunalo. Tipičen primer so bili tatovi konj, saj je bila njihova kraja ogrožajoča za celotno vas, saj se je s tem skupnosti odvzel vir žrebet, moči, prevoza ter sčasoma tudi mesa in usnja. Običajna kazen je bila usmrtitev, večkrat na zelo boleč in izviren način. Vemo za zmikavta, ki so mu olupili kožo z rok in nog, preden mu je rabelj razklal glavo na pol; drugega so vaščani pretepli do zadnjih izdihljajev ter ga nato vrgli na tla pred dirjajočega konja za poetični coup de grȃce.
Gre v teh primerih za nov zločin ali za komuno, ki zgolj opravlja delo policije? Oblastem je, jasno, šla ideja samonadzora na podeželju v nos, vendar pa niso imele kaj veliko izbire: Kmečki moralni zakon je bil močno zakoreninjen, dnevno patruljiranje v odročnih krajih tako velike države pa praktično neizvedljivo. Policisti so bili redko posejani po širnem podeželju, ljudstvu niso vlivali nobenega pravega upanja po pravici ali vzdrževanju miru (povedno dejstvo je, da je bilo le okrog 10 odstotkov ukradenih konj tudi povrnjenih lastnikom), redko pa so se sploh trudili vzpostaviti prijateljske odnose v vaseh, ki so jih nadzorovali. Podeželski stražarji, imenovani uryadniki, so sicer res prišli z lokalnih kmetij, vendar pa so po tem, ko so oblekli carjevo uniformo, zaprisegli zvestobo državi in kmalu obrnili hrbet lastnim koreninam. (Na tej točki poudarimo, da je postala prepoved uporabe orožja v imenu države sestavni del kulture vory.[ii]) Kmetje so jih začeli klicati ‘psi,’ uryadniki pa so jim vračali milo za drago: Neki opazovalec se je pritoževal nad »ponašanjem njihove poveljniške večvrednosti, ki na kmete skoraj vedno gleda s prezirom.« Ne preseneča torej, da eden izmed virov piše, kako so kmetje običajno prijavili le enega od desetih storjenih zločinov, ostalih 9 pa zadržali zase. Notranji mehanizmi nadzorovanja v vasi – tradicija, družina, spoštovanje starejših in končno samosud – so zadostovali, da manko učinkovite državne policije ni pomenil odkritega brezzakonja.
To še dodatno drži zato, ker je bila večina zločinskih dejanj na podeželju ali lahko rešena s posredovanjem skupnosti, če je šlo za zanemarljive medosebne prepire ali pa kmetje v storjenih dejanjih niso videli ničesar etično spornega, če je šlo za lov na divjad ali krajo lesa iz zemljiškoknežjega oz. carjevega gozda. Omenjeni prekrški so predstavljali 70 odstotkov vseh obtožb moških prestopnikov v pozni caristični dobi. Ruski jezik pozna dva zelo različna izraza za zločinsko dejanje: prestupleniye, ki ustreza bolj tehnični definiciji zločina, vedenje zoper zapisani kodeks prava; in zlodeyanie, ki s seboj nosi tudi moralno obsodbo. Omenimo, da ruski kmečki pregovor pravi, da »Bog kaznuje greh, medtem ko država kaznuje krivdo.« Kraja lesa iz gozdov je bila morda res prestupleniye, a kmetje tega niso razumeli kot zlodeyanie, saj je imel zemljiški gospod več kot dovolj kurjave za lastne potrebe, »Bog pa je posadil gozdove za vse ljudi.« To bi lahko razložili tudi kot pojav družbenega banditstva, kot petično razdeljevanje bogastva od izkoriščevalcev k izkoriščanim. Marquis de Custine, popotnik iz osemnajstega stoletja, piše o »tlačanih, ves čas na preži pred svojimi gospodarji, ki so se brez izjeme do njih vedli z odkritim in brezsramnim zaničevanjem.« Z iznajdljivostjo so nadomestili, kar so utrpeli s krivico.
POLICIJA NA PODEŽELJU
Le kako naj bi pripeljal red in mir 60.000 ljudem v 48 vaseh s štirimi poveljniki in osmimi vojščaki?
– podeželski policist, 1908
Seveda, nič od naštetega se ne more upravičeno imenovati ‘organizirani kriminal’ – tudi na primer vrsta samosudskih umorov, v katerih lahko prepoznamo nesporno vnaprej organizirano delovanje družbe – to namreč niso bili zločini za kakršno koli osebno pridobitev. Celo dolgotrajna in scela premišljena kraja lesa se le delno približa kriterijem, še posebej v kontekstu, ko so jih praviloma vodile vaške starešine. Reforme Nikolaja I. so bile pomemben začetek, a nič kaj več kot to.[iii] Brez dvoma jim ni uspelo vzpostaviti reda in miru v globokih gozdovih, na temnih poljih in neraziskanih mejnih krajinah Ruskega cesarstva. Od institucije, ki je na prelomu stoletja štela 47.866 uradnih oseb, se je pričakovalo, da bo patruljirala državo s 127 milijoni duš. Mesta so bila morda res na trenutke strogo nadzorovana (a tudi to je vprašljivo, kot bomo videli kasneje), a pravi problem je predstavljalo podeželje. Tam je 1.582 stanovye pristavy (podeželskih policistov) in 6.874 uryadnikov patruljiralo po neurbaniziranem zaledju in odgovarjalo za 90 milijonov ljudi. V povprečju je en stanovoi pristav skrbel za nadzor med 55.000 kmeti.
Posledica tega je bilo podeželje, brez najmanjše zaščite pred banditskimi združbami, tako naseljenimi kot vandrajočimi, včasih celo pomešanimi v skupnosti in prežečimi nad tujci, ves čas brez ovir pred ustrahovanjem navadnih ljudi. Ne gre za nikakršen nov pojav: Banditstvo je bilo stoletja dolg pojav v ruskem življenju. Zgodnje banditstvo je težko imenovati organiziran kriminal. Na razpolago imamo zelo malo podatkovnih virov, vendar pa tudi v njih ni moč zaslediti obstoja večjih, avtonomnih zločinskih skupin, ki bi delovale skozi daljše obdobje, kakršne na primer opiše Anton Blok v popisu nizozemskih dežel v osemnajstem stoletju; ali pa kot jih zasledimo v beneškem zaledju šestnajstega stoletja pod vodstvom Francesca Bertazuola, ki je pod svojo taktirko poveljeval več sto možem, razdeljenim v »družbe,« in razpršeni mreži vohunov povrh. Celo Vasily Churkin, slavni tat na glavnih cestah okoli Moskve v 1870-ih, je bil precej manj vplivna osebnost, kot ga rada prikazuje popularna folklora. Ni bil toliko pogumni vodja večje tolpe zločincev kot roparski morilec, ki običajno ni poveljeval več kot peščici privržencev. Takšne manjše klike so bile pravilo in ne izjema. Večina tolp je bila maloštevilčna, člani so se hitro menjali, sestavljali pa so jih družbeni odpadniki in prestopniki. Same po sebi takšne tolpe niso predstavljale grožnje ustaljenim življenjskim pravilom podeželja. Težava je bila, da je bilo tolp res, res veliko.
Izjema v klasifikaciji podeželskega banditstva, ki se še najbolj približa tipičnim primerom organiziranega kriminala, so bili tatovi konj. Ti so predstavljali tako veliko grožnjo za lokalno prebivalstvo, da je bila za njih prihranjena najbolj surova oblika samosuda. Trupla žrtev linčanja so vaščani običajno pustili ob najbližjem cestnem križišču (večkrat simbolično okrašena z uzdami ali zankami za konje) kot opozorilo morebitnim vandrajočim tatovom, naj se obrnejo nazaj. Po drugi strani pa je grožnja samosuda hkrati spodbujala tatove k vedno boljši organizaciji.
‘Kmečka pravica‘ in ‘Policija na podeželju‘ sta prevoda podpoglavij ‘Peasant Justice‘ in ‘Policing the Countryside’ poglavja ‘Kajnova dežela‘ (‘Kain’s Land‘) profesorja, zgodovinarja in strokovnjaka za mednarodni kriminal Marka Galeottija iz avtorjeve knjige ‘The Vory. Russia’s Super Mafia.‘
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.
[i] Uradno Neodvisni korpus žandarmerije, aktiven v caristični Rusiji med 1827 in 1917.
[ii] Vory oz. vory v zakone ali pripadniki ruskega kriminalnega podzemlja.
[iii] Avtor se sklicuje na ustanovitev mestnih in vaških policijskih oddelkov v dvajsetih letih 19. stoletja. Legenda pravi, da je Nikolaj I. rekel svojemu sinu: »Prepričan sem, da sva v Rusiji ti in jaz edina človeka, ki ne kradeta.«