… se nadaljuje …
8
AGLOMERACIJA
Je tudi vam sin povedal, da bodo v šoli imeli poseben nadzor v toaletnih prostorih, ker so tam našli bel prah in kristale, kot je pred nedavnim facebook občinstvo obvestila zaskrbljena mamica? Tudi vas muči vprašanje, kaj je z mladino dandanes narobe, zakaj bi vsi radi samo plesali na TikToku in nihče več ne mara molzti krav ob pol petih zjutraj? Se tudi vi ogibate Metelkove na razdalji dveh ulic, ker se tam zadržujejo … saj veste … tisti ljudje. Tačudni.
V živo se lahko vzdržim vprašanja, ali bo poseben nadzor v toaletnih prostorih namenjen opozarjanju otrok, da spid in teta meta nista zastonj in naj z mamili vendarle bolj skrbno gospodarijo in jih ne puščajo na tleh. Na Jezdecih se mi vzdržati ni treba. Pustimo ob strani, da so vse vprašane šole, ki bi jih gospa z interneta lahko imela v mislih pa jih (seveda) ni želela imenovati, zanikale bilokakšen podoben ukrep (seveda). Dajmo ji za trenutek prav in se vprašajmo: Kaj naj bi sploh storili s to informacijo? Mularija se drogira oziroma preprodaja na šolah? Je to resnično kakor koli huje od spoznanja, da se mularija drogira oziroma preprodaja – nasploh? Je šola kot okolje, kjer se to počne, nekakšen potencirajoči faktor, ki naredi stanje bolj zaskrbljujoče?
Odgovor je enostaven: Seveda ni. Kot družba nismo nič na boljšem, če se najmlajši člani drogirajo ali preprodajajo povsod drugod, le v šoli ne. Bodo odslej po hodnikih izobraževalnih ustanov patruljirali redarji in kaznovali vsakogar, ki ne naokrog sprehaja s preširokimi zenicami, da se bodo otroci naučili, da se drogira doma, kjer te nihče ne vidi? Je to rešitev za naše probleme? Seveda ni. Poanta tega in podobnih zapisov je ena sama: Na šolah se dogajajo stvari, ki uhajajo kontroli. Čigavi kontroli? Kontroli staršev. Ti so pri viru tisti, ki vse manj zaupajo šoli. Razumem njihovo stisko. Težko je spustiti iz rok osebo, ki jo imaš rad. Imajo svoje razloge za nezaupanje, ne mislim jih prepričevati drugače kot z rezultati. Mi je pa žal za mladino. V imenu ljubezni ostajajo na verigi, ki si je niso izbrali sami.
Droge so kompleksna tema. Do določene mere so nedolžna reč. Vsi poznamo družbe, ki ceremonialno skadijo pipo miru ali se podajo na duhovno očiščenje s pomočjo pejotla ali po dolgem delovnem dnevu sedejo okrog ognja in prižgejo zvitek marihuane ali pa po kosilu spijejo kozarec vrelega sadja. In so malo zadeti, ampak ne preveč, da bi jih oviralo pri vsakodnevnih opravilih. Vendar pa v vseh teh družbah obstaja nevarnost izrabe rituala. Pri nekaterih substancah bolj pri drugih manj. Prav tako obstaja nevarnost, da spojine, ki vplivajo na delovanje živčnega sistema, zlorabijo ljudje, ki se jim taisti sistem še razvija. Pri nekaterih posameznikih bolj pri drugih manj. Če mislimo kot družba te izzive nasloviti s pametjo, se bomo vprašali, kaj nas napelje, da se raje zasvojimo z metadonom in ne s pikadom ali violončelom ali prostovoljstvom v gasilskem društvu ali z ljubavnimi romani. Kaj moramo spremeniti v resničnem svetu, da si ljudje ne bodo želeli zatekati v augmentiranega?
Verjetno se vsi strinjamo, da nas čaka kar nekaj dela. Za začetek lahko ignoriramo zaskrbljene napihovalce na družbenih omrežjih.
Pojdimo v razred.
* * *
Ponovimo svojo mantro.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v dve smeri:
- Čeravno razpolagamo z neskončno domišljijo in (še bolj nevarno) neskončnimi željami, so nam ves čas na voljo surovine v omejenih količinah. Prav igra je najbolj priročno orodje, s katerim lahko poiščemo rešitve za meje, ki nam jih ponuja okolje ter ustrezne dogovore, ki nam preprečujejo, da te meje presežemo.
- Pomembno je, da v življenju poiščemo užitek. Prijetno porabo naše najbolj omejene surovine – časa. Vendar pa je prav tako pomembno poskrbeti, da se k užitku lahko vračamo. Da s svojim predajanjem užitku ne spodkopavamo možnosti ponovnega uživanja v prihodnosti (hej, na tej točki lahko potegnemo vzporednico z drogami iz uvoda v ta zapis! Kakšno srečno naključje!). Svoboda ni le prosta odločitev. Svoboda je hkrati odgovornost, da se odločimo za tisto pot, ki nam bo v prihodnje še vedno omogočala prosto odločitev.
K prvi točki bi rad dodal, da je igra iskanja neskončnih surovin v vsakem primeru igra, v kateri bomo izgubili. Kruta realnost omejenega planeta. Če bi želeli več kokosov, kot jih lahko pridelajo vse obstoječe palme, moramo posaditi več palm. Če posadimo več palm imamo manj prostora, če želimo več prostora, moramo razširiti otok v morje. Če razširimo otok, bo morje bolj globoko in valovi bolj nasilni. Ne skrivajte te neskončne igre nepredvidljivosti posledic želja, ki nam jih izpolnjujejo zlate ribice iz vicev. Učijo nas pomembnih sklepov: 1.) Ni dejanja brez odziva in 2.) vsako znanje šteje, ko se pogovarjamo o grajenju skupnosti. Če je le znanje.
K drugi točki pa bi rad pripomnil, da ponuja ogromno analize aktualnega dogajanja. Načrtovana zastarelost. Uničevanje konkurence. Korupcija in globoke institucionalizirane strukture. Karteliranje. Izraba politične moči. In predvsem elementarni odtis v naravi. Vse našteto med drugim vleče svoje niti iz nebrzdanega grajenja brez odgovornosti, da počistimo za seboj in predvsem pripravimo prostor za zanamce. Hej, še ena vzporednica z uvodom v ta zapis: Morda lahko začnemo s tem, da otroke obravnavamo kot svobodna živa bitja in ne kot lastnino. Samo utrinek.
Dovolj rabe prevelikih besed s premalo pomena. Čas je za lekcijo iz zgodovine.
Film Moonlight (2016) nam postreže s sceno, ki mi ob vsakem vnovičnem pogledu zacementira cmok v grlo. Juan (Mahershala Ali) se odloči naučiti malega Chirona (Alex R. Hibbert), kako se plava. Vzame ga v naročje in ga drži nad gladino, medtem ko se kamera vztrajno trudi ostati nad površjem, da gledalci skupaj z dečkom hlastamo po zraku.
Ko so meščanske revolucije poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja pometale s starim redom in začele vzpostavljati civilno družbo kot nosilca suverenih političnih odločitev, je v domeno javnega življenja počasi prehajalo vse več aktivnosti, ki so pred tem ostajale v privilegirani domeni aristokracije. Nekateri športi so še do današnjega dne ohranili pridih patricijske nadutosti, ker so bili tako dolgo sestavni del plemiškega življenja. Tenis, snooker, sabljanje, polo, kroket in golf so še v sedemdesetih letih prejšnje stotice spremljale polemike, ali imajo igralci (kdaj šele bodo na vrsto prišle igralke) iz delavskih družin in okolij sploh dovolj (biološke) sposobnosti udejstvovanja v izbranih igrah. Tudi če so bili boljši v partiji tu in tam, so bili vendarle moralni poraženci, ki ne znajo sukati opreme v skladu s športnim bontonom. Svet se je za snobe počasi obračal na glavo.
Ena stvar, ki ste je v ancien régimu srečali le okoli dvorcev, so bili bazeni. Bazeni? Na dvorcih? No, voda morda ni bila klorirana in ob strani vanje ni vodil barviti tobogan, a kljub temu današnji bazeni od Čateža do Moravskih Toplic ostajajo nespremenjen koncept s plemiških vrtov od Schönbrunna do Versaillesa. Izkopano korito, dno in stene, obložene s svetlo, gladko podlago, na sredi jame pa nekaj, kar šprica svežo vodo; bodisi zlati tritonov kip v Peterhofu bodisi rdeča mušnica v Stella Marisu.
Ideja, da je bazen za delovanje družbe prav tako pomembna dobrina kot električna napeljava se morda sprva sliši nekoliko privlečeno za uhlje, posebej zato, ker živimo v času, ki postopoma izgublja javne bazene v korist termalnih superkompleksov, a ni bilo vedno tako. Posebej, ko temperatura poleti naraste krepko čez trideset Celzijev, zlahka spoznamo, da sleherno človeško telo potrebuje toplotno uravnilovko in javni bazen je v mestnem okolju idealna rešitev.[1] Pa boste kontrirali: Naughtius, kaj pa reke, zaboga? Vsako mesto je sezidano ob reki in številna imajo ob reki tudi urejeno plažo. Res je, odgovarjam, navdušen nad vašo modrostjo, draga bralka, cenjeni bralec, a bazen ima eno prednost, ki je reka največkrat nima. Mirno gladino. Primernejše okolje, kjer lahko ne le plavamo, temveč predvsem učimo plavati.
19 junija 1865 je po koncu ameriške državljanske vojne Teksas kot zadnja zvezna država, ki se je borila na strani konfederacije, ratificirala deklaracijo o enakopravnosti sužnjev in uradno osvobodila zadnje sužnje v ZDA. Vsem naporom dobe prenove navkljub pa konec suženjstva kot gospodarskega modela ni pomenil tudi konca družbene segregacije. Do leta 1965 so države juga sprejemale serijo t. i. zakonov za Jima Crowa, ki so imeli namen čim bolj učinkovito zamejiti novo pridobljene politične in ekonomske pravice temnopoltega prebivalstva. Šole in knjižnice v okoljih z večinskim temnopoltim prebivalstvom so bile redke in še te slabo finančno podprte. Na avtobusih jim je bilo prepovedano sedeti na prednjih sediščih. Včasih so za volilno pravico morali prestati preizkus pismenosti. V restavracijah je morala biti razdalja med temnopoltimi in belci vsaj sedem čevljev. Potujoči cirkusi so morali postaviti dvoje vhodnih vrat, za vsako raso svoja. Medrasne zakonske in/ali ljubezenske zveze so bile kaznovane, prepovedane ali razveljavljene. Ne pozabimo, da če posamezna zvezna država specifičnega zakona ni sprejela, še ne pomeni, da ga družba ni prakticirala kot normalno vedenje.
In če se samo še za trenutek pomudimo pri Teksasu: V San Antoniu so šele leta 1956 uradno ukinili zakon, ki je temnopoltim prepovedoval vstop na javni bazen.
Statistika pravi, da če se danes v ZDA rodite temnejše polti, imate kot otrok 3,4-krat večjo možnost, da boste umrli zaradi utopitve, kot če se rodite beli. Preprosto rečeno, če je bilo vašim starim, starim staršem prepovedano obiskovati bazen, obstaja večja verjetnost, da niso videli smisla, da bi tja pošiljali vaše stare starše. In če so vaši stari starši preživeli celo svoje življenje, ne da bi se naučili plavati, obstaja večja verjetnost, da sami niso videli smisla, da bi v šolo plavanja pošiljali vaše starše. In če so imeli vaši starši privzgojeni odpor do plavanja, obstaja večja verjetnost, da vas pogoltnejo valovi.
Ko Mahershala Ali vzame Alexa Hibberta v naročje in ga ponese s seboj v vodo, nam Moonlight povsem odkrito pove, da se moramo naučiti soočiti se z rasizmom, prepoznati nevarnosti njegove vseprisotnosti in usvojiti potrebne spretnosti, da v tem svetu obdržimo vodo nad gladino. V tem boju nas bo ves čas strah. Neprenehoma bomo izpostavljeni nevarnosti. Nekateri bodo v tem boju padli. Vendar pa na koncu dneva nimamo izbire. Če se ne naučimo plavati, bomo potonili, ko bo voda prišla po nas. Hkrati pa nam film pove tudi, da nam bodo v boju ves čas ob strani stali prijatelji, ki jim bomo pripravljeni zaupati. Ne pozabite na Mesečino. V Slovenijo prihajajo leta, ko bodo njeni nauki še kako pomembni.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije.
Aglomeracija se lepo prileže v zdaj že mini serijo lekcij, ki smo jo odprli s prejšnjima dvema. Prav zato aktivnosti v razredu ne rabimo drastično spreminjati, bi pa tokrat predlagal naslednji korak v igri: Risanje zemljevida našega otoka. Zasnova učne ure je precej enostavna, bo pa prostorsko umeščanje in usklajevanje načrtov, ki so jih učenci nabistroumili v zadnjih dveh tednih, vzelo kar nekaj časa. In to je tudi namen.
Poglobite lahko vsa spoznanja, s katerimi ste se ubadali med raziskovanjem infrastrukture in urbanizma, predvsem pa je pomembno, da opazite, kako mreženje projektov v celoto kot tudi njihovo razmejevanje, da si ne bodo v napoto, sili v kopičenje (kapitala), kar boste še najbolje razkrili, če na koncu učne ure postavite vprašanje, ki zaleže v vsakem primeru: Kje se nahajajo kokosi? Nekje med Uršinim pasjim salonom in Matejevo popravljalnico telefonov. Nekje med Poloninim hipodromom in Andraževo brivnico pazduh. Nekje med Tomovim bazenom in Kristinino borzo zaseženih drog (ha! They always come in threes). To je dobro, mimogrede, nihče nima nič od tega, če se kokosovi orehi kopičijo doma. Veliko sreče pri pojasnjevanju politike zategovanja pasu hrčkom v resničnem življenju.
Naše raziskovanje se bo nadaljevalo prihodnjič z uvedbo enega od glavnih elementov gospodarstva, na katerega vsi pomislijo, ko slišijo za to besedo. Zatresla se bodo tla pod nogami. Se vidimo!
[1] Če ste slučajno premladi, da bi pomnili tovrstno javno dobrino, povprašajte starejše generacije. Ne potrebujete iti v domove za starejše občane, javnih bazenov se spomnijo tudi pripadniki mnogo mlajših generacij. Pisec pričujočega besedila je odraščal v devetdesetih v Logatcu, ko je bilo popularno zahajati na pretočni bazen Mareke, čigar upravljanje je bilo naloga učiteljskega zbora OŠ Tabor in Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec (oz. s finančnega vidika naloga javnega proračuna).