… se nadaljuje …
7
URBANIZEM
Šnelkurz za vse, ki jih zadnjih 20 let niso zanimale študije o vplivu plače na motiviranost na delovnem mestu. Uspeli smo dognati, da delavci opravljajo svoje delo bolje, če je njihova plača višja. Nič presenetljivega. Vendar pa, pozor, to razmerje ne velja ves čas. Velja namreč zelo omejeno. Velja dokler se pogovarjamo o fizičnem delu, o mehanski repeticiji, o nalogah, ki jih kot delavci lahko opravljamo z levo roko in brez miselnega napora. Zlaganje opek, knjiženje izdanih računov, podpisovanje, žigosanje in kuvertiranje uradno overjenih listin. Višja plača, boljši rezultat.
V trenutku ko se začnemo pogovarjati o ustvarjalnosti ali miselnih izzivih, delavci začnejo opravljati svoje delo slabše, če jim višamo plačo. Se vam to sliši čudno? Če se vam, je to samo zato, ker smo do onemoglosti ponavljali nasprotno.
Pripomnimo na začetku, da mora izraz plača zajemati prihodek, ki posamezniku omogoča občutek dostojanstva. Brez te predpostavke je vsakršna javna debata brezplodna. Današnja minimalna plača tega občutka ne omogoča. Ne nujno zato, ker bi bila prenizka, v vsakem primeru pa zato, ker nekateri izpostavljeni posamezniki v družbi služijo tako kriminalno visoke zneske, da se tisti na drugem koncu prihodkovne lestvice upravičeno počutijo izigrane. To je osnova. Če se pogovarjate z nekom, ki vas prepričuje v škodljivost dovolj visoke minimalne plače ali v škodljivost minimalne plače nasploh, se ne pogovarjate z resnim ekonomistom. Lahko ga poslušate, nič narobe – vihtenje bontona je čudovita lastnost – ne dajte pa si opravka z memoriziranjem njegove fikcije.
Včasih pravimo, da če želimo motiviranega delavca, ga moramo plačati toliko, da postane denar nepomemben.
Ko dosežemo to stopnjo in se začnemo pogovarjati o klasični višini plače, naletimo pri večini delovnih mest na oviro, ki smo jo izpostavili zgoraj: Višja plača, slabši rezultat. Kako je to mogoče? Izkaže se, da ko so enkrat v igri naši možgančki, naša čustva, naše ideje, naša domišljija, je za nas bolj pomembno, da postopamo samostojno (1), zasledujemo mojstrstvo (2) in v svojem delu vidimo smisel (3), višina plače pa ni le nepomemben faktor, temveč v resnici motnja delovnega procesa. Izkaže se, da če ponudite zdravnikom astronomske plače, hodijo kasneje v ordinacijo, odhajajo prej in začnejo krasti pripomočke in potrebščine za svoj popoldanski s.p. Izkaže se, da če ponudite sodnikom več denarja za več rešenih primerov, začnejo metati ljudi po zaporih po najkrajšem možnem postopku.
Izkaže se, da če delavca, ki želi delo opravljati samostojno, mojstrsko in smiselno, plačate kot da dela za tekočim trakom, na koncu dejansko začne opravljati svoje delo, kot da je za tekočim trakom. Kdo bi si mislil.
Ste se kdaj vprašali, zakaj vam keramičar položi ploščice bolje, če se mu umaknete s poti, kot če mu obljubite boljše plačilo, če bo vse opravil, kot mu boste ukazali? Tudi če se niste, zdaj poznate odgovor.
Ste se kdaj vprašali, zakaj ljudje za vikend namesto služenja kriptodinarjev zapravljajo svoj čas za pisanje neetabliranega spletnega bloga? Tudi če se niste, zdaj poznate odgovor.
V zadnjih dneh ste morda na družbenih omrežjih naleteli na pisma zaposlenih v šolskem sistemu, naslovljena na SVIZ, naj zaboga svetega predstavniki enkrat za vselej prenehajo skakati pred kamerami s parolo o višjih plačah za učitelje in končno naslovi prave probleme slovenskih šol: Vse bolj pogoste izpade verbalnega in fizičnega nasilja otrok nad šolmoštri. Medtem ko ta pisma v razmerah pravilno razumejo, da višje plače ne bodo rešile težav (verjetno bi jih celo poslabšale), pa so na koncu dneva le še en klic po pozornosti na facebooku, saj ne naslovnik ne pošiljatelj ne predstavljata pravega izvora nastale situacije. Družine.
Če želite družbo, v kateri učenci spoštujejo učiteljice, morate najprej vzgojiti starše, ki spoštujejo učiteljice. In starše, ki spoštujejo svoje otroke. Starše, ki bodo verjeli tako učiteljicam kot otrokom, da ti za njihovim hrbtom ne spletkarijo v lastno korist in v njihovo škodo. Starše, ki svojih otrok ne razumejo kot lastno posest, ki mora biti podrejena izključno njihovim načrtom in kapricam. Starše, ki učiteljic ne dojemajo kot rok za tekočim trakom, ki izvršujejo rigorozne ukaze tistega, ki jih plačuje, temveč kot pedagoške strokovnjakinje z najboljšimi nameni. Starše, ki imajo za ukvarjanje z lastnimi otroki dovolj časa in si ga tudi vzamejo. Starše, ki razumejo, da je vzgoja naloga družbe, ne posameznega para. Samozavestne starše, ki si dovolijo ranljivost zaupanja. V svoje otroke. V učiteljice. Vase. Tega zaupanja staršem ne more privzgojiti niti obstoječi šolski kader niti Branimir Štrukelj. Lahko pa jim ga privzgoji delodajalec. S tem, da pomisli še na kaj več kot višino njihove plače in jih spusti čim prej domov k njihovim otrokom.
Konec čik pavze. Vi morate zdaj v razred k svojim otrokom. Srečno, knapi!
* * *
Ponovimo svojo mantro.
1 otok sredi morja,
100 otočanov,
vsak otočan na dan pridela 10 kokosovih orehov in jih 10 tudi poje.
Spomnimo se, da smo s prejšnjo lekcijo želeli spodbuditi otroke k razmišljanju v dve smeri:
- Če želimo v družbo vpeljati igro, potrebujemo za njo urejeno okolje. Ne glede na to, kako malo je treba, nam brez materialnih nastavkov to ne bo uspelo. Če želimo med dvema točkama stalen prenos blaga, potrebujemo cesto, po kateri lahko potiskamo samokolnico. Če je med točkama reka, potrebujemo čoln. Če želimo razdeljevati kokosove makarončke vsem prebivalcem otoka, moramo poskrbeti za prostor, dostopen vsem prebivalcem otoka. Infrastruktura ni komunistični buzzword, infrastruktura je vitalna puzzla družbenega organizma.
- In kar je še bolj pomembno, a hkrati subtilno prisotno že v prvi točki: Infrastruktura ni večna. Umira, prav tako kot mi. Če je ne želimo izgubiti, moramo skrbeti za njo.
O vzdrževanju se neradi pogovarjamo, ker nihče ne mara vzdrževati, kajne. Nihče ne mara pomivati posode ali sesati avta. Vsi smo en tak Tom Sawyer, ko pride do vzdrževanja. Isto se dogaja na mednarodni ravni. Grajenje infrastrukture se kaže v višjem bruto družbenem proizvodu, vzdrževanje pa je za države le navaden strošek. Če se družba odloči prioritizirati BDP in podobne falirane številčne koncepte, bo sčasoma pozabila, zakaj je pomembno obstoječe okolje vzdrževati. Plesen na stenah pod klimatskimi napravami, škripajoč parket in plevel, ki rine skozi luknje v asfaltu, so manifestacija ideje, da je bilančna izguba obvezno slab rezultat. Ampak zdaj že malo prehitevamo, to je nekaj, kar bodo otroci dojeli intuitivno, če jim bomo le dovolj časa dovolili, da se igrajo.
Preden zaplavamo v obljubljeno dvojček-lekcijo, kot smo jo napovedali že prejšnjikrat, veste, kaj sledi. Res je, pridiga iz zgodovine. Zaplavajmo na odprto morje.
Decembra 1901 je skupinica francoskih arheologov pod taktirko Jacquesa de Morgana na območju antičnega mesta Suse v današnjem Iranu našla prve kose dvometrske bazaltne plošče, ki je na svojem glavnem, spodnjem, delu vsebovala v klinopisni pisavi zapisano besedilo 282 navodil za uradnike, kako razsojevati v praksi. Zakonik uvajajo besede:
Ko je Anu Vzvišeni, kralj nad Anunaki, gospodar, vladar nad nebesi in Zemljo, ki odloča nad usodo dežele, ukazal, da bo Marduk, sin naslednik veličastnega Ea, božanstva pravice, obvladoval kraljestvo zemeljskega človeka, in ga izbral kot najvišjega med Igigi, so posvetili Babilon z njegovim vsemogočnim imenom, ga naredili Velikega na Zemlji in na njem zasnovali nesmrtno kraljestvo, čigar temelji so tako čvrsti kot nebesni in zemeljski; nato je Anu, gospodar, poklical po imenu mene, Hamurabija, posvečenega princa, ki se klanja pred božanstvom, da nad deželo zavladam z načelom pravičnosti, da uničim zlobne in hudodelce, da močni ne bodo več škodovali šibkim, da bom lahko poveljeval temnoglavim ljudem kot Šamaš in razsvetlil deželo ter jo naredil dobro za vse človeštvo.
Povprečni gimnazijec vam pri svojih štiridesetih ne bo mogel iz rokava stresti enega samega vladarja antične Mezopotamije, kljub temu, da jih je svoj čas moral poznati vsaj pet. Zakaj pa naj bi jih? Sumerci, Akadci, Amoriti, Asirci, Kaldejci so imena ljudstev, ki bi lahko bila vzeta tudi iz fantazijskega romana. Če bi jih povprašal po kakšnem mestu, bi vam omenili Babilon pa še tega se zares spomnimo zaradi omemb v Cerkvi, visečih vrtov in žgečkljivega televizijskega programa. Vendar pa ni junaka med nami, ki bi pozabil na pravilo: »Oko za oko, zob za zob.« Vladarji umrejo, nacije izginejo, mesta se porušijo, a zakon vztraja.
Hamurabijev zakonik velja za eno najstarejših ohranjenih zbirk jurisdikcijskih sodil. V marsikaterem pogledu je zaostal (posamezniki pred zakonom niso bili enaki med seboj, še vedno so obstajali sloji družbe, ki so veljali več ali manj od drugih), v marsikaterem je inovativen za svoj čas (gre za najstarejši poznani primer uveljavljanja pravila, da je posameznik nedolžen, dokler mu ni mogoče dokazati krivde), v marsikaterem je tako logičen, da se nam njegovi principi zdijo neizpodbitni (kot na primer: »Če bo gradbenik zgradil nekomu hišo, a bo to opravil malomarno in se bo kasneje stena podrla, mora to steno zgraditi ponovno na svoje stroške), v marsikaterem pa je napreden tudi za naš čas (»Če je posameznik zadolžen, nevihtni bog Adad pa poškoduje njegove njive ali pa pridelke odnesejo poplave ali pa nič ne zraste na polju, ker je premalo vode, tisto leto ne povrne dolga svojemu upniku.« – Zakon velja brez zavarovalniške agencije, se razume).
Lepo je razmišljati o Hamurabijevem zakoniku. Lahko smo žleht in si priznamo, da se je kralj odločil za pravno zaščito šibkejših slojev prebivalstva, da bi si pridobil zaveznike zoper morebitne pretendente. Lahko se klanjamo modrosti, ki je v številnih potezah preživela od njegove vladavine sredi osemnajstega stoletja pred našim štetjem do danes. Lahko se učimo o tem, da je smisel prava zaščita pred samovoljo tistih, ki vihtijo oblast. Lahko se zgražamo nad neusmiljenostjo pogosto uporabljene smrtne kazni, lahko zmajujemo z glavo nad samoumevnostjo seksizma, suženjstva in odnosa do otrok kot potrošne robe. Lahko ga z zgodovinarskim zanosom umeščamo na kavzalnostni poltrak. Lahko pa postavimo pod vprašaj osnovno pravilo talmudskega, kanonskega, prava, ki se je od Hamurabija preko Svetega pisma do današnjih dni ohranilo kot temelj tega, kar imenujemo poštenost. Oko za oko, zob za zob.
Zelo povedno je, da je ena od sopomenk za talmudsko pravo tudi common law. Oko za oko razumemo kot nekakšno splošno pravilo dežele. Ali pa ga vsaj zagovarjamo kot takšnega. Hitro lahko pozabimo, da obstaja razlog, zakaj ga je Hamurabi dal zapisati v svoj zakonik. Zato ker to pravilo še zdaleč ni naravno delovanje ljudi. Če bi se vsi vedli v skladu z njim že po naravi, bi bilo uzakoniti talmudsko pravo enako kot uzakoniti dihanje. Škoda bazalta.
Prava dediščina Hamurabija, posvečenega princa, je v njegovem uvidu, da v družbi močnejši tudi brez namena zatirajo šibkejše. In to povsem nesorazmerno. Brezpravna družba je tempirana bomba verižnih reakcij maščevanja z znova in znova več uporabljene sile. Pravi common law je režim gangsterjev.
Je pa še en sklep, ki ga moramo izpeljati iz našega premisleka: Naša ideja poštenosti je družbeni konstrukt. Je stvar arbitraže. Mi se odločimo, kaj je pošteno in kaj ni. Skozi čas se naše predstave tudi drastično spremenijo. Pravni red je zaradi tega morda bolj nestabilen, vendar pa hkrati daje veliko upanja, da ne potrebujemo ostati na točki, kjer smo se znašli. Oko za oko ne potrebuje biti zadnja točka na naši poti. Boljši svet je mogoč.
S tem pridemo k zasnovi in sporočilom današnje lekcije.
Kot smo omenili že v prejšnjem delu, sta infrastruktura in urbanizem dve plati istega kovanca, zaradi česar si lahko dovolimo, da naša igra ostane nespremenjena. Učenci že poznajo pravila, tako da jih lahko le malo premešate med seboj v nove skupine in opazujete, kako manipulirajo s svojim namišljenim otokom, da bo kar se da ustrezal njihovim potrebam.
Vaša vloga pa bo nekoliko spremenjena. Ne boste več spraševali, kaj potrebujejo in kako mislijo to sestaviti. Ne boste jih več spodbujali v iskanju manjkajočih členov proizvodno-storitvene verige. Tokrat bo vaš cilj direktno nasloviti obe ključni vprašanji urbanizma:
- Kako uresničiti kar največ želja v okolju z omejenimi surovinami? Ne pozabimo, da na dan pridelamo 10 orehov in jih 10 tudi pojemo. Če želimo zgraditi odbojkarsko telovadnico, moramo pridelati še kaj več. In
- Kako najti ustrezno razmerje med infrastrukturo, ki jo otočani potrebujejo za ustvarjanje in infrastrukturo, ki jo potrebujejo za porabljanje ustvarjenega. Včasih med njima ni razlike, praviloma pa je.
Obe dilemi lahko načnete tako, da povezujete skupine učencev med seboj in jim pomagate usklajevati načrte. Otroci so dovolj brihtni, da bodo takoj ugotovili zagato, do katere pride, če je na otoku dovolj prostora le za en vlak smrti, želijo pa še serijo toboganov. In da je pametno razmisliti o rezidenčnem delu, kjer nihče ne skače po plesišču ob divjih ritmih K-popa. In da je pametno, če se proizvedene dobrine ne kopičijo, ampak se jih sproti troši – s čim manj odpadnega materiala, ko smo že pri tem. Pa opomnite jih na vsake toliko, da bo treba kdaj pa kdaj tudi pomiti tla v gejmrumu. Have fun, lažje je, kot se prepričujemo.
Toliko za danes, hvala za vaš čas. Naslednjič nadaljujemo s posledicami urbanističnega načrtovanja izgradnje infrastrukture, ki ima globoke posledice za medosebne odnose. Težko bo, a kar s pogumom. Kdo bo, če ne vi?