SLEPE ULICE PRAVIC

Opišimo življenje.

Življenje je v celici ali skupku celic organiziran sistem procesov, s sposobnostjo izmenjevanja energije z okolico v iskanju ravnovesja. Odziva se na stimulacije, poganja se s pomočjo zaporedja reakcij, ki ga imenujemo metabolizem, prav tako pa se prilagaja na okolje, raste, se razmnožuje in preko generacij evolvira.

Našteto je dovolj, da opišemo živo bitje. Ni pa dovolj, da opišemo človeka.

Človek, Homo sapiens sapiens, razmišlja. Še več, je sapiens sapiens, ima sposobnost razmišljanja o svojem mišljenju. Samo logika mu ni dovolj. Človek razume, da je njegova največja prednost v sodelovanju. Da več glav več ve. Da se mamuta ujame tako, da je en mamac, drugi mu pa spusti klavir na glavo. In če želi mamutovo meso tudi jutri in pojutrišnjem in novembra, mora preživeti tako mamac kot tisti mišičnjak, ki drži štrik, kot tisti špeglar, ki si je izmislil škripec, kot tisti ki bo na koncu spekel angus mamut burger medium rare.

Zato človek piše zakon. Zato, da so lahko vsi ljudje hkrati izjemni in enakovredni. Da se v presoji svojih dejanj distancira od lastnih posebnosti in približa skupnim potezam vseh ljudi. Zakone lahko obračamo po mili volji, a v osnovi je njihova naloga zaščititi šibkejši člen. To ni le fizično šibkejši posameznik, to je lahko tudi največji orjak, če ga postavimo nasproti na primer facebooku.

Smešno je, da so prav omejitve, ki jih predpisujejo zakoni, tisto, kar nas dela svobodne. Prav jasno zapisana pravila so tista, ki nas črno na belem spodbujajo, da lahko počnemo vse možno drugo in imeli bomo zakon, ki nas bo ščitil. Naša svoboda, naše pravice, so konstrukt. Dogovor. Darilo. Svobodni smo res sami, osvobajamo pa en drugega.

Zdi se mi koristno na ta način obrniti življenjsko paradigmo tudi zato, ker nas razplete iz aktualnega paradoksa. Kako pojasniti situacijo, ko je večini prebivalstva odvzet del temeljne človekove pravice do odločanja, kaj sme oz. česa ne sme storiti z lastnim telesom? Če so človekove pravice vezane na vsakega od nas; če so nam dane v zibelko in nam ne morejo, (celo) ne smejo, biti odvzete; so svete (!); potem odločitev Vrhovnega sodišča, da nimamo zadnje besede o svojem telesu, ne pomeni nič drugega, kot to, da nismo več ljudje.

Kar je seveda trapasta misel.

Ne, človekove pravice niso in nikoli niso bile vezane ali odvisne od prejemnika oz. uveljavitelja oz. nosilca teh pravic. In prav tako te pravice prejemnika, uveljavitelja, nosilca oz. v aktualnem primeru žrtev, ne definirajo za človeka. Nikoli ga niso.

Temeljne človekove pravice lahko pripisujemo tudi mački, ki se potika okrog naše hiše. Lahko jih spoštujemo pri kaktusu na okenski polici sodelavkine pisarne. Pravico do odločitev nad telesom lahko priznavamo kateremu koli živemu bitju pa ga to ne bo naredilo nič bolj človeškega. Toda!

Nekoga pa takšno obnašanje vendarle bo naredilo bolj človeškega. Nas same, namreč. Vidite, te pravice se imenujejo človekove, ker mora živo bitje dozoreti do stopnje človečnosti, ko jih je sposobno priznavati drugim v okolju. Ne gre za to, da danes ženska ni več človek, ker se ne more svobodno odločiti za splav. Gre za to, da na Vrhovnem sodišču ni več ljudi.

Tam je brdo v skupku celic organiziranih sistemov procesov, s sposobnostjo izmenjevanja energije z okolico v iskanju ravnovesta. Odzivajo se na stimulacije, poganjajo se s pomočjo zaporedja reakcij, ki ga imenujemo metabolizem, prav tako pa se prilagajajo na okolje, rastejo, se razmnožujejo in preko generacij evolvirajo.

Našteto je dovolj, da opišemo živa bitja. Ni pa dovolj, da opišemo ljudi.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.