HIPSTERSKI PARADIŽ

Trenutno sem v hostlu sredi hipsterskega paradiža. Predstavljajte si Metelkovo, preminulega Roga ali pa katero koli punkersko divjino, ki ste ji bili kdajkoli priča. Vzameš to divjino, jo očistiš narkomanov, zablodelih igel, razbitih steklenic, poscanih in nikoli prav zares čistih WC-jev ter resnično neuravnovešenih čudakov, ki na nič hudega sluteče obiskovalce kričijo samo njim razumljive parole in dobiš tale plac, kjer sem zdajle. Gentrificirano očiščen hipsterski paradiž. Čas je, da Coolio in Weird Al Yankowich sproducirata collab.

LX Factory, kot se kompleks imenuje, je nekoč služil kot tekstilna tovarna, po letih zapuščenosti pa so ga leta 2008 začeli uporabljati umetniki kot prostore za svoje ateljeje. Kompleks, sestavljen iz dveh glavnih, precej velikih pet-nadstropnih stavb in par manjših, lociran v primarno rezidenčnem Terraaltu, je prijetna protiutež strogemu centru Lizbone, Rožnati ulici, Barriu Altu in kar je podobnih turističnih pasti. Kot vsi začetki te vrste je bil tudi ta projekt najverjetneje rojen iz starih, dobrih, nedolžnih časov, polnih upa, vetra pod krili mladinske naivnosti in čiste inspiracije. Naj kar takoj na začetku priznam, da štorije detajlno ne poznam, ogromne luknje pa polnim z izkušnjami, ki jih imam o običajnem poteku takih nadebudnih zamisli. Baziram pa vse skupaj na lastnih opažanjih in kolikor toliko konkretnih informacijah, ki sem jih le uspel dobiti od osebja v hostlu. V igro sta slej ko prej stopila denar in želja po čim več Instagram lajkih. Kot vemo, dva najmočnejša danes poznana motiva za (še večjo) aktivnost. Da pa ti dandanes to uspe nimaš druge izbire, kot da sanje spremeniš v še eno turistično past.

Območje sem odkril povsem po naključju. Na slepo srečo, bi se lahko reklo. Čeprav je bila Lizbona ob odhodu iz Dublina moj primarni cilj, so se vmes, spet, po spletu okoliščin, (ali je potovanje sploh potovanje, če jih ni?) zvrstili Hamburg, Berlin, Madrid, Granada in Sevilla. Okol’ rit v varžet, bi se reklo po domače. Vse OK, a ko prevandraš par mest, ti njihovi centri, ne glede na očitne razlike, postanejo obupno enaki. Vsi so džungla overstimulacij, ki se bori za vsak turistični evro. Človek kar zahrepeni po nečem povsem navadnem, vsakodnevnem. Nemara celo dolgočasnem. Ko sem torej skrolal Booking.com za glavno mesto Portugalske sem se epicentra dogajanja želel izogniti. Prvič do sedaj sem v filtru iskanja vklopil tudi »top rated.« LX Hostel je bil med prvimi. Dasiravno malo drag, je ponujal vse, kar sem iskal: Malce več luksuza in privatnosti kot ostali. Dokončno pa sem kliknil »Book now,« ko sem ugotovil, da je od glavne avtobusne postaje do hostla potrebna le ena 40 minutna vožnja z vlakom, brez prestopanj. Kar je velik plus za ramena, ki trogajo preveč stvari.

Ob procesu check-ina, razgledovanju po skupnih prostorih, svoje spalnice in kopalnice mi je postalo jasno, da je plac več kot očitno love-child trojčka hipsterskih študentov arhitekture, notranjega oblikovanja in online marketinga. to veš, ker ti – kot vegani ali pa vlagatelji v kripto valute – to tudi povejo. Le da tu govorijo stene, notranja oprema in pa študent arhitekture, ki v hostlu dela. Ne vem, če sem se že kdaj bolj zavedal vpliva, ki ga socialne platforme neposredno izvajajo na real-life pokrajino. Okej, guns don’t kill people, people kill people (with guns). Socialne platforme so navsezadnje le orodja, s katerimi se ljudje oborožujejo.

Sestradan sem. Hostel ima sicer fenomenalno založeno kuhinjo, a se odločim, da (zopet) odškrtnem malo več in se najavim v eni izmed restavracij, ki jih LX Factory varuje s svojim obzidjem. Nasploh sta dve glavni ulici, ki ju tu najdemo, polni trendovskih (in kakopak dragih) restavracij, barčkov in »sustainable«  štacunc. Vse to pretvarjanje, da ni nič zdizajniran, ima seveda svojo ceno. Ura je že čez deset, zato je večina njih zaprtih, a že po izložbah sodeč mi je jasno, da je večina stvari ali praktično povsem neuporabnih ali predragih ali pa obatroje. Nenapisana, a vseeno vklesana mantra, skupni imenovalec vseh izložb je sustainable. Ni pa videti, da se lastniki zavedajo ali hočejo zavedati, da njihove čiste in pospravljene izložbe ter trendovsko stilizirane okoljevarstvene sanje, v ozadju še vedno podpira masovna flota  naftnih ploščadi, rafinerij, dizelskih tovornjakov in kombijev, katerih vozniki ovitke malice znabiti fuknejo skozi okno na avtocesto. Okej, saj vem, prestrog sem. Saj se razvijamo. Nekam. Navsezadnje sem v Madridu dobil vizijo mesta, v katerem so vsi avtomobili električni. Zamislite si! Sredi največje gužve po peti uri bomo lahko še vedno slišali ptičje čivkanje in se pogovarjali brez kričanja in vdihavanja nevarnih izpustov! Vse to se bo dogajalo daleč od naših oči, v tovarni baterij. Kakor koli že, ne da bi kaj vedel o lokaciji, mi je jasno, da se je zgodilo podobno, kot se dogaja vsem svetovnim religijam in komunizmu. Osnovna teoretična ideja je odlična. Potem pa so jo v roke dobili hipsterji in bankirji. Celoten kompleks spominja na lizbonske hollywodish kulise, postavljene za Instagramuše. Predstavnik tega je tudi hostel, v katerem sem bookiran naslednje štiri dni. Ta se nahaja v delu prve izmed dveh večjih stavb tekstilne tovarne, ki se je prekvalificirala v poligon za študente iz prejšnjega odstavka. Upal bi si trditi, da jim je developer v štartu v roke potisnil naslednje vodilne točke:

  1. Všečki, všečki, všečki.
  2. Šparamo na gradbenem materialu. Vse, česar ni absolutno potrebno zakriti s knaufom, prepleskati ali na kakršen koli način urediti, pustimo kot je. To velja tudi za vso napeljavo, ki s tem postane del …
  3. Estetike. Dragulji tega koncepta so odpadajoč omet in poškodovane ploščice. Priporočeni hashtagi na instagramu in TikToku: #rawaesthetic #minimalism #doingwithoutdoing #livelaughlove
  4. Del denarja, ki ga prihranimo (glej točko 2), preusmerimo v drago dizajnersko pohištvo, ki pa kakopak mora izgledati, kot da smo ga pobrali s kosovca, zbrusili, prebarvali in pretapicirali. Priporočeni hashtagi na SM: #upcycling #reuse #reclaimed #livelaughlove
  5. Gradbeni material uporabljamo zgolj zato, da v hali ustvarimo različne prostore.
  6. Novi prostori naj dajejo moderen občutek delovnega individualista, odtujenega samemu sebi; hladnost, mimimalizem. Priporočeni hashtagi na SM: #modernity #contemporaryinterior #therapistplease
  7. Če v prostorih ali okolici zapuščene tovarne najdete kakršen koli kos, ki zgleda ql, ga uporabite. Če nima nobene veze z ničemer še toliko bolje! Zavoljo avtentičnosti jih razpostavimo po prostorih in jih s tem naredimo še bolj instagrammable. Priporočeni hashtagi na SM: #objects #upcycle #quirky #misfit
  8. Pod 4-metrske strope lahko spravimo ogromno pogradov.

Gruča nadobudnih študentov je potem s temi navodili prvič vstopila v odprt prostor in začela masturbirati na neskončen potencial in všečke, ki ga bo projekt lahko prinesel. Navsezadnje smo v dobi hierarhije valut, na kateri kraljuje pozornost, ki nam jo uspe pritegniti nase. Mislim, da se temu strokovno reče socialni kapital. Zakaj pa mislite, da je ta sestavek #extraedgy? Osnovni surovi kapital potem rafineriramo v kar koli želimo. Priporočljivo seveda v denar, ki je druga najbolj uporabna valuta. Če smo pametni, ta denar investiramo v pridobivanje še več denarja. Ali pa preko influencerstva v še več socialnega kapitala. Oglaševalci se tepejo za oglaševalski prostor a.k.a. naš news feed, banke pa nam ponujajo ugodne pogoje za stekanje pridobljenega denarja k njim. Lahko ga seveda pretopimo v lobiranje, ozaveščanje o problemih, ki jih sami ne znamo rešiti, ali pa ves skupek followerjem enostavno pokažemo bejbi, ki jo osvajamo in jo ukrademo tipu, ki še vedno vloga brez ring luči.

Rezultat je hostel, ki je po udobju, storitvah in ceni nekaj med »standardnim« hostlom in hotelom. Hibrid. Po atmosferi vse prej kot backpackerski. Imaš tud take hostle, ampak lastnik je ciljal drugam. Meril je na Instagramuše, ki svoj brand razvijajo na socialnih medijih in se v mestu težko znajdejo brez Google Mapsov. Naj se družijo, delajo in mrežijo svoje posle, a ne preveč, ker hitro pride do hrupa, ki lahko moti, oziroma še huje: k zganjanju življenja privabi ostale goste. Če do tega vseeno pride, naj gredo na ulico in goste motijo iz trendovskih barčkov pod okni naših gostov. FOMO bo iz postelj v lokalčke zvabil še najbolj deloholične in zavite v YouTube next up. Plus tega hibrida je, da lahko spoznaš veliko ljudi, minus pa, da človek ne ve ali lahko nekoga ogovori in povabi na pivo, ker je ta mogoče sredi delovnega procesa in se ga ne sme motiti. A so navsezadnje problematični samo tisti, ki nimajo slušalk na glavi in ni povsem jasno ali so v povsem svoje svetu ali ne.

So se jim pa posrečile postelje oziroma t. i. cubicles. Kakopak prežete z nezmotljivo estetiko, a s poudarkom na udobje. Hvala bogu se osme točke niso držali neizprosno, ampak so se poslužili japonske ideje kapsulnih hotelov, ki se na zahodu očitno imenujejo cubicli (ne me spraševat za slovensko besedo, kubiklji?). Kar je ironično, saj je eda od smiselnosti digitalnega nomadstva, da ubežimo predelnim stenam. Tu res govorim o spanju in intimnosti in osebnem miru, ki smo ga navajeni od doma, v »tradicionalnem« hostlu pa je to zadnja stvar, ki nam je na voljo. Če pomislim, štejem LX Hostlu to še najbolj v plus. Potovanja največkrat postanejo stresna brez potrebe ravno zato, ker se že par noči nismo res dobro naspali. Kako se pa nadrkani potem odzivamo na razne zaplete in vdore v našo cono udobnosti pa ni potrebno posebej razlagati. Ni kaj, kontejnerštvo odlično deluje v skladu modernega duha delitve namena. Družimo in delamo v odprtih skupnih prostorih, med zaprtimi predelnimi stenami počivamo. Bi se pa na tem mestu na neki način poklonil onim pisarniškim cubiclom. Če si namreč dejansko odločen za računalnikom reživeti vse te ure, ker delaš nekaj, kar ti paše, ti ni prav nič po godu, če med tabo in tvojim sosedom, ki si v usta baše čips, ni nobene stene. Tako je vsaka postelja pravzaprav sobica s 4m2 v kateri je udoben madroc, luč (ona, mehankarska), dva štekarja ter lesena škatla s ključavnico, v katero lahko spraviš vse dražje aspekte nomadstva. Vse lepo in prav – če imaš spodnjo posteljo. Moram priznati, da sem še imel priložnost zamenjati za spodnji jogi ampak sem (za znanost) ostal pri zgornji. Ta je na višini dveh metrov. Lojtrat se gor in dol ni nikoli zabavno. Priznam, da se ga ne upam preveč napit, splezat gor in ugotovit, da moram še scat.

Folk, ki dela tu, ni neprijazen, ni pa ravno gostoljuben. Tudi oni so očitno digitalni nomadi, ki  se jim vidi, da imajo v življenju početi boljše stvari in jim je delo tu nujno zlo; ali pa so turobni, ker je to edino, kar se jim v njem dogaja. Povsem brezpredmetno bi jih bilo spraševati za ql restavracije ali zanimive place – verjetno bi pokazali na geslo za wi-fi in me odslovili z: »Google it.«

So se pa vsaj toliko potrudili, da imam v ponudbo vključen obilen zajtrk, kar je ogromen plus, če si nov v mestu. Kuhinjski elementi so kakopak iz OSB plošč, ki poskušajo drugače hladnemu občutku prostora kontrirati z nekaj topline lesa. Vendar pa občutek doma še najbolj uspe ustvariti pralnemu stroju. Ta je namreč le en evro dražji od maminega.

Posebno omembo gre dati atmosferi in ostalim gostom, ki je bolj podobna galerijski ali pa muzejski. Z izjemo zabavnega nizozemskega para se ljudje načeloma obnašajo, kot da so povsem zaposleni. Morda s samimi sabo ali kot oni, ki sedijo v kotih muzejev in galerij ter skrbijo za red in tišino obenem pa seveda, da se kdor koli bohnedaj ne bi česa dotaknil ali pa odkrito kazal znake življenja.

Pa še to. Ko sem pred leti prvič stopil na vagabundsko pot, sem po sili razmer marsikatero noč preživel pod mostom, v spalki – zastonj. Zanimivo je vedeti, da sem se v teh letih povzpel na materialni lestvici in sedaj za ta privilegij plačujem.

Neko Zveneče Ime

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.