… se nadaljuje …
1929–1943. Fašizem in prefekt Mori
Vzpon fašizma je Sicilija pričakala v objemu nenehnih izbruhov nasilja, tako s strani mafije kot občasno povezanih uličnih tolp. Do zadnjega so padli vsi vidnejši predstavniki kmečkega gibanja, kot na primer župan Monte San Giuliana (današnjega Erice – Trapanija), Sabastiano Bonfiglio, ki so ga ubili 10. junija 1922. Poteze fašistov zoper mafijo so predmet številnih razprav. Apologeti režima trdijo, da je fašistično gibanje popolnoma obračunalo z mafijo, medtem ko nasprotniki trdijo, da so se fašisti spravili nad majhne ribe, medtem ko so z visoko pozicioniranimi mafijozi raje sodelovali pri zasledovanju ciljev. Kakor koli že želimo razlagati namene in načrte, drži dejstvo, da so prefekta Cesara Morija, državnega korespondenta na Siciliji, umaknili s položaja leta 1929, ko je začel obračunavati s tistimi pripadniki organiziranega kriminala, ki so bili hkrati včlanjeni v vladajočo stranko.
1943. Izkrcanje zaveznikov
10. julija 1943 so se na Siciliji izkrcale zavezniške sile in vojna se je avgusta istega leta na otoku končala. Vrsto let je veljalo prepričanje, da je mafija odigrala vlogo pri organizaciji izkrcanj in vojaške okupacije, številne novejše raziskave pa so pokazale, da je bil njen vpliv ključen kasneje, ko je bilo treba v zaledju zagotoviti družbeni red med ponovnim vzponom političnih gibanj in kmečkih vstaj.
Separatisti in banditi
Na čelu separatističnega gibanja so stali zemljiški veleposestniki in mafijozi, ki so oboroževali manjše kriminalne tolpe, kakršna je bila na primer Giulianova tolpa. Uradno so si prizadevali za ločitev Sicilije od Italije, njihov resnični namen pa je bila zmaga nad politično levico in prevzem totalne oblasti nad otokom z regionalno avtonomijo znotraj države. Šlo je za način boja zoper t. i. »veter s severa,« s katerim so poimenovali novo antifašistično vladno koalicijo, ki so jo predstavljale povezane Democrazia Cristiana, socialisti, komunisti, Partito d’Azione (v vladi od 1944 do maja 1947) in antifašistični uporniki s centralnega severa Italije.
1944–1950. Težave kmetov po drugi svetovni vojni
Mobilizacije kmetov so se pričele v letih 1944–1945 z bitkami za skladišča hrane. S političnega vidika je šlo za upor zoper špekulacije cen s strani veleposestnikov, kar je z vrha podpiral tudi Fausto Gullo, komunistični minister za kmetijstvo, ki se je zavzemal za razdelitev zemlje delavcem na njej.
Sprva, od leta 1945 do 1949, so se stotine in tisočine pripadnikov pridružile bitkam z željo po uveljavitvi ideje, da se neuporabljeno in slabo rabljeno rodovitno zemljo podeli kmečkim kooperativam, kasneje pa se je začelo razpravljati tudi o dejanski agrarni reformi. Hkrati z bitkami so po celotnem otoku vznikali kmečki in ljudski protesti proti vse višjim stroškom vsakodnevnih potrebščin. V protestih so glavnino predstavljale ženske.
16. septembra 1944 je v Villalbi (v Caltanissetti) mafija, ki jo je vodil Calogero Vizzini, organizirala napad na komunističnega predstavnika na otoku, Girolama Li Causija.
19. oktober 1944. Krušni masaker
Med eno izmed podobnih demonstracij zoper inflacijo v Palermu je policija odredila vojski, naj strelja nad udeležence protesta. Uradni viri navajajo 19 smrti in 108 ranjenih, medtem ko je takrat aktivni Komite za osvoboditev zabeležil 30 mrtvih in 150 ranjencev. Med imeni žrtev je moč prešteti večje število žensk in otrok.
1947. Masaker v Pertelli della Ginestra in razpad antifašistične enotnosti
Več kot je bilo kmečkih demonstracij, bolj nasilen je bil odziv mafije. Med njenimi žrtvami tako najdemo voditelja Nicola Azotija, ubitega v Baucini (v Palermu) 21. decembra 1946 in Accursia Miraglia, ubitega v Sciacci (v Agrigentu) 4. januarja 1947. Vrhunec nasilja je sledil 1. maja 1947 z masakrom v Portelli della Ginestra (blizu Piane degli Albanesi).
Kmečke družine so na ulicah proslavljale praznik dela in zmago koalicije levih strank na regionalnih volitvah 20. aprila tega leta, ko so se na njih začeli streljati pripadniki Giulianijeve kriminalne tolpe: Uradna statistika šteje 11 mrtvih, med njimi ženske in otroke, nikjer pa ne najdemo navedbe številnih umrlih zaradi posledic strelnih ran. Masaker je bil načrtovan s strani povezanih mafijozov, veleposestnikov, konservativcev, neofašistov in ostalih, ki jih je motila vse močnejša prisotnost levičarskih strank v vladnih telesih. Istega meseca istega leta je razpadla antifašistična vlada, sestavile so se nove vlade, tako na državni kot regionalnih stopnjah, večino v vseh je predstavljala Democrazia Cristiana, ki se je povečini povezovala z zgoraj naštetimi načrtovalci masakra. Razpad vlade 1947 je bila posledica uskladitve načrtov najmočnejših akterjev na regionalni, nacionalni in mednarodni ravni: Svet se je razdelil na dve interesni sferi, ki sta ju nadzorovali ZDA na eni in SZ na drugi strani. Democrazia Cristiana je zmagala na volitvah 18. aprila 1948 in se ohranila na oblasti vse do svojega razkroja v devetdesetih.
1950. Agrarna reforma in emigracije
Nadaljevali so se kmečki protesti in nadaljeval se je spisek ubitih pripadnikov gibanja: Epifanio Li Puma, ki so ga umorili 2. marca 1948 v Petralii Soprani (v Palermu) in Placido Rizzotto, ki so ga umorili 10. marca istega leta v Corleonu. Leta 1950 se je sestavila regionalna komisija za agrarno reformo in se odločila za izvedbo novega zakona, kjer bi se nekaj več kot 99 tisoč hektarov zemlje, razdeljene v 17 tisoč parcel, razdelilo z loterijo. Prijavilo se je 154 tisoč kmetov. 11 odstotkov jih je prejelo parcelo. Gullov odlok je nadaljnjih 86 tisoč hektarov podelil 50 tisoč pripadnikov kmečkih kooperativ. Za tiste, ki niso imeli sreče na loteriji, ni ostalo več veliko možnosti. Po letu 1955 se je pričelo Veliko izseljevanje, ki je prebivalstvo Sicilije zmanjšalo s prvotnih 4 milijonov in pol za dober milijon.
1955. Umor Salvatoreja Carnevala in obljuba njegove matere, Francesce Serio
Nasilje se je nadaljevalo v petdesetih letih. Med drugimi žrtvami sta padla tudi župan Cattolice Eraclee (v Agrigentu), Giuseppe Spagnollo, ki so ga ubili 13. avgusta 1955, in Salvatore Carnevale 16. maja istega leta. Carnevalejeva mati, Francesca Serio, je nadaljevala s civilnimi tožbami zoper obtoženega morilca njenega sina, ki so ga kmalu po obsodbi po priprošnji spustili na prostost. Kljub grožnjam s strani mafije, gospa ni odnehala s sodnimi postopki do svoje smrti leta 1992. Pisatelj Carlo Levi je njeno borbo obeležil v zgodbi Le parole sono pietre (Besede so kamni).
‘Mafija in antimafija v kmečki družbi’ je prevod poglavja ‘Mafia and Antimafia in an agricultural society’ Umberta Santina, ustanovitelja in direktorja Centro Impastato v Palermu (prvega študijskega središča za proučevanje mafije v Italiji) iz avtorjeve knjige ‘Mafia and Antimafia yesterday and today‘.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.