Trenutno gledamo Marjana, ki se je ravnokar posedel za Ljubljanico in razmišlja o svojem življenju. Gledamo ga tako, sicer prizanesljivo, a ga hkrati obravnavamo kot subjekt in objekt. V tožilniku ednine moškega spola bi ga torej lahko kot besedno obliko obravnavali kot Marjan in Marjana, kategorija živosti pa to. Seveda bi to upoštevali z zavedanjem, da lahko kategorijo živosti pridobijo tudi kakšne bolezni, kot je na primer rak, ampak z objektivnega stališča ga sicer nima, subjektivno pa težko rečemo, ker ga znotraj vedno nekaj razžira, on to pač pravi in razlaga vsem naokoli. Ni nam tudi jasno, ali ga po navadi slišijo, ko govori kot objekt, ali je v očeh receptorjev bolj poslušljiv, kadar funkcionira v vlogi subjekta.
Sicer pa tako, če mu pozorno prisluhnemo, slišimo, da razmišlja o plastičnosti. Plastičnosti pičk, ki jih opazuje, plastičnosti svojih misli, ki jih nekako ne mara, a mu šibajo po glavi čisto prehitro, da bi se lahko do njih opredelil, kaj šele da bi se opredelil do tiste plastičnosti možganov, ki jo trenutno tako radi omenjajo po družabnih omrežjih. Pravijo, da je njihova posebna sposobnost, da se spreminjajo in prilagajajo. To pomeni, da se lahko naši možgani fizično in funkcionalno preoblikujejo kot odziv na izkušnje, učenje, misli, čustva ali poškodbe. No, naš Marjan se zadnje čase ukvarja ravno s tem. In to medtem ko s svojimi že čez smrtni rok prehojenimi čevlji šiba po pesku gor in dol in ustvarja prave in navidezne luknje, dokler ga s pomladnim vetrcem ne zmoti naslednja deklina s čisto neznanim vonjem sladkobe, ki ga tako ali drugače zamuja zaprt in zagrnjen v svoji spalnici.
Našega Marjana bi nekateri moderni tiktok modreci opisali kot incla, ker fuka premalo in drka preveč, ker včasih raje vidi problem zunaj kot pa pri sebi. Sicer pa ni toliko toksičen, kot je nasičen sam sebe in predvsem preveč prebiva v svoji glavi. Kako je že rekel legendarni Čulk iz benda Interceptor na radiu Študent: »Sperma v možgane.« Se zgodi, jebi ga, in mulcev se danes tega ne uči, kje vse se lahko v tej matriki življenja pojavi zajeb. Ali pa tega učijo čisto preveč prepotentni, v svojem smislu fikcijski tipi. Prav je, da mulci vejo, kaj vse je narobe, prav je, da vejo, kaj vse je prav, ni pa prav, da ne vejo tega, kaj vse neprav se v njihovi glavi lahko zgodi, če ne delajo prav z nepravimi stvarmi.
Marjan je pač produkt te dobe. In ne, mi mislimo, da ne bo nikogar nabodel, ne z nožem in še manj s kurcem. Ne ogroža torej nikogar drugega razen strpljivega urbanega in malo drugačnega neurbanega diskurza. Si pa s tem mašči receptorje v glavi in uhoja poti v glavi, te ga pač ne bodo pripeljale do manjših lukenj v pesku, ki jih tako za stavo luknja vsako sredo po faksu na plaži v pesek, tam ob tej t. i. kurčevi Ljubljanici.
»Pravijo, da je plastičnost možganov njihova posebna sposobnost, da se spreminjajo in prilagajajo,« si ponavlja v glavi, opazuje zadovoljne race in igrive nutrije. Išče vzorce in išče tistega reveža od samca v vsaki živalski skupini, da bi se lahko vsaj z nekom poistovetil. V bistvu v tej plastičnosti živalskih, rastlinskih in vseh drugih ekstrateritorialnih vrst išče sebi enakega, še najbolj pa razume samo svojega čudno mirnega do zadovoljnosti nažrtega spečega objajčenega mačka in razmišlja, da bi se z antidepresivi in mastnimi čevapi farmacijsko in nutricionistično kastriral še sam.
Pozor, bralec, Marjan je vstal, Marjan se je premaknil. In če ga bomo dovolj dolgo opazovali, bomo mogoče celo videli še kakšen premik v glavi, zdaj lahko samo upamo, da si ne bo popravil samo gat in da ni popustil pod idejo, ki se ji ne ogne noben pravi Slovenec, da bi lahko v rit dobil še volka. Ven je itak šel z mokrimi lasmi, kar je prvi feler, potem se je usedel še na mrzel beton, in kar je še huje, torej tretji feler, sam, brez babe, brez smisla, brez volje in opranih maj(i)c je šel iskat smisel življenja na prvi pomladni dan t. i. dan patik in kratkih kril(c) za to kurčevo reko imenovano Ljubljanica.
»Nič,« je rekel, »jutri bom odprl žaluzije. In če me sonce zbudi in če bom boljše volje, grem zdaj za Ljubljanico še ob ponedeljkih.«