»Ekskjuzmi, oprostite, dujunou koliko je ura?«

Azra je pravkar stopila iz taksija in si še popravljala krilo, ko jo je presenetil mladenič na kolesu z ogromnim, škatlastim nahrbtnikom dostavljalskega podjetja pred vhodnimi vrati agencije Bevec & Belec.

»Seveda, sedem minut do osmih,« je odgovorila in pospravila mobitel v torbico. Mladenič se je zahvalil, iz torbe vzel plišastega medvedka in šopek rož, ju namestil v košaro na krmilu ter pognal v daljavo.

Kakšno čudno vprašanje, si je mislila, medtem ko je stopila v dvigalo na drugi strani avle, kako pa sploh dostavlja stvari brez telefona? Kako ve, kam po robo? Kako ve, na kateri naslov vozi te rože? Za trenutek se je zdrznila ob misli, da je šlo morda za prevaro. Da je fanta zanimalo le, kje ima shranjen mobitel, kako se odpira njena torbica, ali je v njej nemara tudi denarnica. Preverila je, da je še vedno vse na svojem mestu, se odkašljala in še enkrat prižgala zaslon. 7:57, trinajsti junij, Ljubljana, 21 stopinj, sončno.

Med odklepanjem pisarne jo je zmotila snažilka: »Azrice, šečeru, znam da imate meet u sejni u deset. Koliko kavic pripremim?«

»Pripravim, gospa Vesna,« gospa Vesna je v stavbo prišla vsak petek, ko je agencija prakticirala delo od doma in so bili vsi delavci z izjemo vodstvenega kadra priklopljeni na programski sistem z lastnimi računalniki, »saj veste, da so vsi sestankujoči navedeni na ekranu v direktorjevi sobi.«

»Dobro, Azrice, zoprnice moja, mogu provjerit,« ji je kot samodeklarirana nadomestna mati vrnila Vesna. A še preden se ji je uspelo zasukati na petah, je Azra zavila z očmi: »Okej, no, poglejva tu.«

»Maša, poveži zaslon z direktorjevim, prosim.«

Na steni se je zabliskalo in izpisala so se imena napovedanih ljudi. Azra jih je hitro preštela: »Dvanajst, dva lobista pri vladi, gospod Setnikar iz odvetniške pisarne, gospa Vrtač iz MOL, dva iz bank in dve stranki, s katerima hočemo skleniti posel. Pa Nartnik iz spodnjega nadstropja, Piškur iz financ in direktor in jaz. Dvanajst.«

»Dobro, Azrice moja, dvanajst kavic. Pa opusti se. Treba ti, da dobro vodiš meet.«

Ti meni opusti se, kdo je živčen?

»Azra, naj zaigram Deep House Playlisto?«

Skoraj je že povzdignila glas, a se je spomnila, da je Maša najbrž povezala uro in datum s sodelujočimi gosti ter z dvanajstimi kavicami in ugotovila, da Azra po vsej verjetnosti vodi pomemben sestanek in bi ji prijala pomirjajoča glasba: »Maša, poznaš me bolje, kot se sama. Velja.«

»Bi želela še enkrat pogledati grafe zadnjih pogodbenih odnosov?«

Azra se je naslonila v stol in se obrnila proti zaslonu: »Kaj? Ja, zakaj pa ne.« Stena se je ponovno zabliskala.

»Tole so, kot kaže, zelo dobri rezultati.«

»So,« je pritrdila Azra, »ampak rezultati niso nič, če jih ne znaš pravilno razložiti. Danes bodo na sestanku sami bebci, ki bodo vsi želeli izpasti najpametnejši človek v sobi. Od njih pričakujem eno samo podjebavanje.«

»Lahko poskusim postaviti kakšno podjebantsko vprašanje.«

»Kaj,« je predramilo Azro, ki niti ni več točno vedela, v kateri del grafov naj zre, »ne, ne, ni potrebno. Saj pravim, jih bo več kot dovolj še prekmalu.«

Njeno zamaknjenost je prekinil njen asistent Rok, ki je vstopil v pisarno. Azra se je nemudoma zravnala, v roke vzela telefon in se pretvarjala, da si piše iztočne točke: »Kaj? Aha, ti si? Nisi doma?«

»Prišel sem samo pripraviti tiste izpise, o katerih sva govorila včeraj,« je odvrnil Rok.

»Zakaj jih pa nisi pripravil včeraj?« je pristavila Azra, a se ni dala motiti med prčkanjem po telefonu.

»Mislil sem, no, včeraj se mi je mudilo na tenis, pa sem mislil, da bi jih danes, ker je še dovolj časa.«

Jebote tenis. Mladina danes. Telo, telo, telo in potem služba. Vsi boste instagramable pa na cesti.

Azra si je popravila očala: »Aha, tenis, ja, prav. In? Zakaj si tu?«

Rok se je zdrznil: »Mislil sem, aha, samo vprašati, v katerem formatu naj nastavim print.«

»Rok! Na mail si dobil spisek ljudi, ki pridejo na sestanek. Do zdaj pa že točno veš, kaj jih zanima in katere podatke želijo odnesti in kaj jim moraš pomoliti pod nos!«

»Aha, ja, ja, seveda, bom uredil. Oprostite,« se je začel umikati proti vratom.

Azra je še naprej stikala po ekranu pred seboj: »Glej da res. Deset do desetih morajo biti izpisi na mizi v sejni.« Rok je odhitel navzdol po hodniku.

Pa kaj so danes vsi nesposobni za vse? Azra to. Azra tisto. Azra, kako naj zgleda izpis? Azra, koliko kavic naj skuham? Azra, koliko je ura?

»Azra, je vse v redu?«

Azra, je vse v redu?!

»Ja, Maša, vse je v redu, samo čim prej želim zaključiti s tem, samo to.«

Azra je odprla laptop na mizi in pogledala v koledar. Pridružila se je skupinskemu pogovoru s prijateljicami in potrdila večer s koktejli v centru mesta. Zagnala je aplikacijo, ki jo je uporabljala za prijavo termina na fitnes in si rezervirala uro ob štirih. Stopila je do omare v kotu sobe in preverila, da ima vso opremo v potovalki. Hvaležno je ugotovila, da dajejo njeni koraki Maši vedeti, naj ne prekinja tišine s komentarji, da je vse pripravljeno za nov trening. Ponovno se je usedla za mizo in naročila taksi ob pol štirih. Z očmi je oplazila sporočilo, da bo gospod Nartnik zamudil na sestanek. Podpisala je serijo dokumentov, ki so jo čakali v neprebranem mailu. Zakaj sploh podpisuje in preverja nekaj, kar bi morali praktikanti na drugem nadstropju miže izpolniti pravilno? Že se je dvignila, da bo odšla proti sejni sobi, a se je spomnila, da mora še izbrati kosilo z menija na spletni strani menze v trgovski coni.

Kaj še? Nič. To bo to.

»Srečno, Azra.«

Samo čim prej, samo to.

»In tako, če sklenem svoje poročilo, lahko vidimo iz trendov, ki smo jih danes predstavili, se slika, ki nikakor ni bila slaba že celotno zadnje desetletje, z visoko hitrostjo izboljšuje in je rekordne številke mogoče pričakovati do konca leta, najverjetneje pa tudi v prvem kvartalu naslednjega, tudi če se nič ne spremeni, kar pa definitivno ni v našem interesu, saj nameravamo svoje delovanje le še okrepiti z novimi spoznanji in spretnostmi, ki se jih zaposleni učijo na dnevni ravni s sodelovanjem v mednarodnih kolaboracijah in udejstvovanjem v izobraževalnih procesih, ki predstavljajo vrhunec v naši panogi in na domačih tleh nimajo prave konkurence.«

Zbrani za mizo v sejni sobi so vstali na noge in začeli glasno aplavdirati predstavitvi, ki je niso zares dobro poslušali. Vsi, z izjemo gospe Vrtač, ki je oprijeta srajca pod Azrino bluzo ni očarala še pred začetkom sestanka in je sklep pospremila le s tihim prikimavanjem, so se nasmihali drug drugemu in si podajali čvrste stiske desnic.

»Čestitke, gospodična Šarić, resnično impresivno delo!«

»Temu se pravi remek, to je inspirativno za prihodnost.«

»Naša gospodična Azra je najboljše, kar se je agenciji zgodilo, odkar smo ponudili svoje storitve slovenskemu trgu! Pravim vam, njen kontakt je obvezna prisotnost v vaših telefonih!«

»Izjemno, izjemno! Gospodična Šarić, samo toliko, da lahko sporočim svojim nadrejenim, ko jim bom nesel pogodbo v podpis, kolikšen je končni projecirani EBITDA za leto 2025?«

»Spoštovani,« Azra se je na vso moč trudila ohraniti stoično držo, »vsi pomembni pričakovani rezultati so izpisani v gradivu, ki smo vam ga priskrbeli, na strani 86.«

»Gospodična Šarić, zanimajo me najnovejši produkti, ki bi se jih dalo inkorporirati v obstoječe poslovne modele, ki že zdaj narekujejo dinamiko tržnih premikov v širši regiji.«

Kaj bi ti rad, da ti še zajtrk v posteljo prinesem? Si nepismen? V faking gradivu je vse napisano, idiote!

»Spoštovani, seznam produktov je naveden v rubriki ‘Produkti’ v gradivu s specifikacijo primernih strank, ki bi jih ponudba zanimala in zakaj,« je odgovorila Azra.

»Gospodična, še jaz, prosim, mene pa predvsem zanima, kako bi se lahko naša služba pridružila vašim pobudam ne le kot partner, temveč kot tudi kot ponudnik kadra za mentoriranje.«

A me ti faking zajebavaš?!

»Spoštovani,« se je ponovno ugriznila v jezik, »načrt povezovanja je detajliran v sklepnih točkah natisnjene dokumentacije v vaših rokah, smo pa vam prav te informacije posredovali po elektronski pošti na naslov, ki ste ga predložili, že v ponedeljek.«

»Gospodična Šarić.«

Gospodična Šarić.

Dvajseto nadstropje.

»Čestitam, gospodična Šarić.«

Čestitam. Čestitam.

Petnajsto nadstropje.

»Gospodična, še enkrat res lepa hvala.«

Čestitam, gospodična.

Deseto nadstropje.

»Predlagam, da rečemo še kakšno mimo posla. Kaj pravite na Staro lončarno?

Gospodična, čestitke.

Peto nadstropje.

Azra si je že nataknila slušalke: »Se opravičujem, jaz, jaz sem že dogovorjena za kosilo.« Stekla je čez cesto.

»Azra, tvoj pritisk se je dvignil na nevarno raven.«

Ne zdaj, Maša, malo počakaj, samo malo.

»Dober dan, kaj boste?«

Kaj bom? Odtipkala sem v spletno stran.

»Odtipkala sem v spletno stran.«

»Gotovina ali kartica?«

»Ka-kako že?«

»Bomo trgali z računa. Dober tek.«

Bo-boste trgali.

»Helou, bjutifil, kam pa kam?«

»Ne-ne vem. Ne! V – vpisala sem …

»V aplikacijo.«

Maša, ne zdaj.

»V aplikacijo sem vpisala.«

»Azra, tvoj utrip narašča. Poskusi globlje in počasneje dihati.«

Samo malo miru, Maša, prosim. Samo malo se ustavi.

»Treseš se, Azra, bi želela, da vklopim malo glasbe?«

Samo, samo sprostiti se moram. Dati tole ven iz sebe.

»Prevelik napor si si naložila.«

Preveč je bilo za danes.

»Čau, čau, a dons pa dedlifti?«

Fak, vedno se najde eden.

»Če bi rada kšn tip, mi sam povej. Bom gledu mal tvojo formo.«

»Imam program, hvala, lahko pogledam, kaj in koliko in kako, hvala!«

»Itak, itak, lej, jsm tuki pa mi sam reč al me pa kej na soušlih diemej.«

Diemej ti svojo mamo.

»A danes pa ne gre najbolje?«

»A rabiš, da ti spotam?«

»Azra, tvoji gibi so več kot 50-odstotno neusklajeni z optimalnim premikanjem.«

Ne zdaj.

»Azra, če se ti vrti, ti moram svetovati, da se za nekaj časa usedeš.«

Samo tole še, Maša! Da bom vsaj nekaj naredila danes.

»Ej, ful ti gre dobr, mudelka. A tut kej sajklaš? Bi se loh kej namenla.«

»Kam, gospodična?«

»Povej drugič, te loh js zapelm!«

»Kam v center?«

»Azra, tvoje fiziološke številke ne kažejo izboljšanja.«

»Carica, kje si ti men?«

»Kaj lahko prinesem?«

»Kako je šlo na sestanku?«

»Kaj so rekli?«

»Ful se mal vidmo, dej mal oladi!«

»Ful si pridna!«

»Ne se naterat.«

»Azra, če moraš bruhat, je drugi separe prost.«

»Kam pa zdej kej na dopust?«

»Fak, Dubaj, a to službeno?«

»A bomo še eno rundo?«

»A gremo še kam naprej?«

»A si ti okej?«

A si ti okej?

A si ti okej?

A si ti okej?

»Jaz. Punce, jaz. Ne zamerit. Samo, ful sem utrujena.«

Pred lokalom je že čakal taksi. Azra se je usedla na zadnje sedeže in vozniku pomolila telefon z domačim naslovom. Vožnja je minila v tišini. Čutila je telo, kako se pomirja. Ko se je dvigalo premikalo proti zadnjemu nadstropju, je postopoma pridobivala nadzor nad poprej mravljinčastimi prsti. Zaklenila je vhodna vrata svojega stanovanja in z olajšanjem ugotovila, da se prvič tisti dan ne počuti napeto. Spet je bila v svetu, kjer se je počutila varno.

»Azra, se počutiš bolje?«

»Se, Maša. Hvala, ker me nisi zapustila.«

Maša je samovoljno vklopila playlisto, ki jo je predvajala vsak večer že cel teden.

»Ponosna si lahko nase. Zelo naporen dan je za teboj.«

»Vem,« je odvrnila Azra, »naslednjič se ne bom pustila tako zelo pretresti.«

Odvrgla je vse kose oblačil in se odpravila proti spalnici, kjer jo je čakala ohlajena postelja. Odejo je potisnila na rob in se s ulegla na hrbet.

»Lahko naredim še kaj, Azra?«

Ležala jez zaprtimi očmi in poslušala promet na ulici.

»Azra?«

»Odpri zadnjo fotko iz mojega telefona.«

Strop, ki je običajno predvajal zvezdno nebo, je poblisnil in izrisala se je fotografija Roka, medtem ko je zapuščal njeno pisarno.

»Odmakni mu hlače.«

Ustnice so se ji razširile v nasmeh. Z nohti se je pobožala po stegnih.

Naughtius Maximus