V deželi Delerijon je najprej mogoče opaziti tišino. Zdi se, da so bogovi nekega dne razparali nebo in skozi porinili velikanski skalni plaz. Ko so bile kamnite smeti odvržene, so za sabo zaprli luknjo. Kar je ostalo na tej strani, je bilo gorovje suhega in razpokanega kamna, ki je čez leta razpadlo v nekaj podobnega pobočju.

Ker pa se življenje vrine v najbolj zapuščene kraje kot blato v vse gube, se je to zgodilo tudi tu. Čeprav je bilo med skalami komaj kaj zemlje, so se suha grmovja in vitka drevesa trmasto držala razpok, kot da bi s svojimi koreninami poskušala razklati kamen. Skrivljena debla so iz senc gora segala po svetlobi, kot berač, ki prosi za hrano. Drugega življenja ni bilo videti.

Gledano od zgoraj.

Podzemni rovi so čisto druga zgodba. Preberi več ZMAJEMOR →

Dva dni po pristanku, dobrih deset dni pred koncem planeta, je občutek na njem še vedno … nenavaden. Ne morem ga opisati drugače. Strah, ki nas je prežemal pred prvimi koraki, nas zadrževal na ploščadi, nas prepričeval, da tal morda že zdaj ni več tam, nas še vedno spremlja. Šibkejši je, a ni izginil.

Dan začnemo skoraj rutinsko. Nadenemo si skafandre (njihov vonj je približno tak, kot bi ga pričakovali od nečesa, v čemer smo prebili večino dveh dni) in se odpravimo iz pristajalnika. Na koncu ploščadi se za hip ustavimo. Nato stopimo naprej, previdno, še vedno nekoliko nezaupljivo, vsi naslednji koraki pa so lažji. Ko se končno lahko ozremo navzgor, se ne skafandra ne vonja ne zavedamo več. Preberi več ZAPISANO NA NEBU →

I.

V predsobi je zazvonil telefon.

»Nika, a se lahko oglasiš, prosim? Sem ravnokar pri mesenju testa … « je zaklicala Andreja iz kuhinje.

Nika je spustila muco na tla in dvignila slušalko.

»Alfredo je,« je rekla na glas, obrnjena proti kuhinji, »pravi, da se lepo zahvaljuje za vabilo na kosilo, vendar ima pomemben razgovor s stranko, tako da ga ne bo.«

»Počakaj,« se je prikazala iz kuhinje Andreja, medtem ko si je s praznično krpo brisala roke. Preberi več ALFREDO IN ANDREJA →