Na že moker asfalt so padale zadnje kaplje dežja, medtem ko so oblaki še vedno nadkrivali predmestje. Z vsakim trenutkom so postajali manj sivi in so vse bolj žareli, kot da bi iz njih sijala lastna svetloba. Zrak je dišal po svežini, ki je tistemu sicer turobnemu dnevu vračala občutek vedrine. Lahek veter je nežno božal vse na svoji poti.
Skoraj na samem koncu predmestja je stala ena hiša, ne prevelika, a tudi ne premajhna. Pravzaprav je bila ravno pravšnje velikosti. Zdaj je popolnoma prazna in osamljena.
Pred njo se je ustavil starejši avto. Ko so se vrata odprla, so zaškripala, iz vozila pa je stopil moški, ki se je takoj ustavil, se obrnil proti hiši in nepremično zrl vanjo. Preberi več SPOMINI V SENCI→
Preseneča me število odraslih oseb, ki se obnašajo kot otroci v vrtcu. Večkrat se zalotim, da se v komunikaciji z odraslimi znajdem v vlogi starša, ki bodisi otroku skuša razložiti, zakaj določene stvari funkcionirajo tako, kot funkcionirajo, bodisi se pogajam za totalno brezvezne stvari bodisi zavijam z očmi, ker ponavljam določene stavke že xy-tič. Preberi več ČAS JE, DA ODRASLI OTROCI ODRASTEJO→
Qu-lat je krmilil srebrno vesoljsko ladjo med vrhovi in si ogledoval pokrajino, ki se je prikazovala na ekranih. Ko je opazil ozko dolino, je ladjo usmeril v strm spust proti dnu, kjer je nekaj časa vijugal pod visokimi stenami. Kjer je bila dolina širša in mu ni več predstavljala izziva, se je ponovno povzpel med vrhove. Po nekajkratnih ponovitvah spuščanja in vzpenjanja se mu je izza hrbta oglasila Xi’bit: »Če nočeš imet napol prebavljenih margonskih žakrojev na ekranih, priporočam, da nehaš.«
»Barvonski obročki ne pomagajo več?« obrnil se je proti Xi’bit in sam pogled na njen obraz mu je zadoščal. »Prav, prav.« je pohitel, »kaj praviš na tisto ravnino?« Na ekranu je pokazal na območje med dvema vrhovoma, ki mu je izgledalo dovolj široko, da bi ladja lahko varno pristala. Preberi več VESOLJSKA TURISTA→
»Ja, evo me,« sem odvrnil polavtomatsko. Zbudil sem se že ob štirih, bilo je prelepo jutro, v katerega sem izplul iz picerije, kjer sem zadnjih par ur hlebčke testa raztegoval v majhne pice.
»Ma ne, mislim, kje si bil za Mogwai?«
»Za Mogwai?« Niti približno mi ni bilo jasno, na katero časovno dimenzijo naj se priklopim.
Navodilo, ki je prihajalo iz mobilnika, je ignoriral in odpil še zadnji požirek poceni energijske pijače. Skoraj je že bil na cilju, do tja pa je vodila samo ena pot, z obeh strani obdana s kamnito ograjo. Za njo je občasno zagledal črede ovac, za katere mu ni bilo jasno, kaj pravzaprav žvečijo v tej pustinji.
»Polkrožno obrnite!« Zazdelo se mu je, da je v glasu nevidne sopotnice začutil nepotrpežljivost, a jo je brez težav pripisal sebi. Vožnja se mu je vlekla, vse odkar je pred kakšno uro na križišču zavil proti rtu. Zvok na telefonu je z eno potezo utišal, z drugo pa do konca navil gumb za glasnost na prenosnem radiu. Glasno hreščanje ga je prekinilo, ko je ravno začel tuliti o neki drugi cesti proti peklu. Kako nesramno. Na tem pozabljenem koncu polotoka je računal vsaj na radijski signal. Brez uspeha je šaril po gumbih. Preberi več SVETILNIK→
