Pravijo, da so bili tistega usodnega dne vsi udeleženci mirovnih pogajanj že pošteno izčrpani. In kot pritiče utrujenim ljudem, so vsi po vrsti govorili globoke modrosti, da bi bodrili drug drugega in demonstrirali svojo bistrost.
»V vojno jih pošljejo milijon, na pogajanja o končanju vojne pa deset,« je tako modro pripomnil general Rdečih. Vsi za okroglim omizjem, tudi Modri, so mu bridko prikimali in objokovali svojo usodo. A vseeno so dodali, da nasilje ne more biti rešitev in da je treba vojno končati.
Iskreno rečeno so bila pogajanja težka. Nihče ni imel jasne ideje, kako naj bi mir izgledal. Vsem je bilo jasno le, da se mora vojna končati – ni pa bilo jasno, kdo bo plačal ceno in kdo bo popustil. Obe strani sta se nezaupljivo spogledovali, hkrati pa pazili na vsako besedo.
»V vojni morajo vsi utihniti, v miru pa ljudje rajši obmolknejo sami od sebe,« je pripomnil diplomat Modrih, in tudi njemu so vsi prisotni prikimali. In dodali, da nasilje ni rešitev.
Na vsake toliko časa je nekomu iz obeh ekip zazvonil telefon – klic najvišjih predstavnikov. Diplomat je v tem primeru moral vstati, se opravičiti in ob spremstvu nezaupljivih pogledov vrniti klic v bližnji tihi sobi. Medtem ko je prepoten odgovarjal svojim šefom, zakaj mir še ni sklenjen, so se njegovi sotrpini za mizo čudno spogledali. Občutek, da jih je kolega izdal, jih je napolnil s sumničavostjo, ki je še otežila pogovore.
»Ko človeku zaupamo, se gledamo mrko; ko pa mu ne zaupamo več, se mu v obraz smehljamo in ga zasipamo s komplimenti,« je spet dejal nekdo v sobi (zgodovina tokrat ni zabeležila, ali je šlo za člana Modrih ali Rdečih). In spet so mu vsi prikimali. In dodali, da nasilje ni rešitev.
In tako so parlamentirali. Bilo je, kot da bi golobi iz luže vlekli bager, je dogodke opisal eden od predstavnikov. Toliko truda in dobrih gest je bilo treba, da so se prisotni premaknili za ped – potem pa so se kolesa bagra obrnila nazaj in vse je bilo spet na začetku (tudi tej primerjavi so sotrpini za omizjem prikimali).
Kaj kmalu izbruhi jeze niso bili več redkost – ker pa se v duhu pogajanj niso želeli jeziti na nasprotno ekipo, da ne bi še bolj otežili miru, so se prisotni pogajalci jezili nase; pulili so si lase in si grizli nohte do krvi.
Tistega dne je najstarejši v ekipi pogajalcev, dobrodušen, a zapuščen starejši mož zato predlagal, da v duhu dobre volje prespijo skupaj; in so si ob okrogli mizi pogrnili spalne vreče. Za lažji spanec pa jim je prebral še pravljico iz svoje mladosti, ki je po nekaterih pričevanjih šla takole:
Med levi in bizoni so divjale generacije hudih bojev. Levi so, lačni in obupani, lovili črede bizonov in pri živem telesu trgali meso z najšibkejših. Bizoni pa, razjarjeni nad levjim početjem, niso ostali dolžni; čim se je kakšnemu močnejšemu samcu približal naivni levji mladič, so ga brez najmanjše milosti zbrcali in mu zdrobili lobanjo. Dan za dnem, leto za letom, generacijo za generacijo so obupane levinje gledale svoje mladiče, kako so se spreminjali v trupla, bizoni pa so gledali svoje onemogle očete in matere, kako jih razčetverjajo pri živem telesu.
Tedaj pa so se zbrali najmočnejši in najpametnejši iz obeh plemen, in so po težkih pogovorih, polnih zamer, sklenili mir. Nasilje ni rešitev, so se strinjali. In so se levi naučili jesti travo, bizoni pa so se pasli okoli in okoli njih in zbrcali vsakega drugega plenilca, ki bi se jim približal. In vsi so živeli v miru na isti planoti, saj nasilje ni bilo rešitev.
Ko je starejši mož tako mrmral svojo pravljico, pa se je zalomilo. Težko je reči, ali so enemu od pogajalcev enostavno popustili živci, ali pa ga je pravljica naučila nekaj povsem drugega.
»Ti bebec,« je dejal, in položil roke na grlo pravljičarja, »levi bi pocrkali brez mesa, bizoni pa se morajo seliti, saj jim sicer zmanjka paše.« Stisnil je grlo in gledal, kako je življenje zapustilo starca. »Mar ne vidiš, nasilje je edina rešitev!« je zavpil.
Nihče se ni ganil, vsi so kot uročeni opazovali prizor. Nekaj se je v njih premaknilo – namesto da bi začutili usmiljenje do dobrodušnega starca, so do njega začutili trpek prezir in sovraštvo.
»Nasilje je rešitev,« je ponovil eden od njih, kot bi se rešil uroka. Z zadovoljstvom so opazovali, kako je starec mrknil.
Še tiste noči so se poravnali. Namesto previdnih izjav in praznih vljudnostnih gest so se pogajalci objeli, kot bi se poznali že od nekdaj. Kar naenkrat so bili kot prerojeni, življenje se je vrnilo vanje in kamni so se odvalili od src. Vse je bilo kristalno jasno – nasilje je edina rešitev.
Pogajanja so propadla, je naslednji dan pisalo v časopisih, in strašna vojna se bo nadaljevala. Vse se je postavilo na svoje mesto. Vojaki so z olajšanjem ugotovili, da lahko ostanejo s svojimi puškami na fronti. Njihove žene so se veselile prostega časa, ki ga bodo z otroki preživele v zaklonu. Starci so veselo obujali spomine na lastna junaštva. Zdelo se je, da je celo časnikarjem odleglo. Z užitkom so pisali o krvavih podrobnostih incidenta, ki je zapečatil usodo obeh vojskujočih se strani.