Napisal bi si pismo. Napisal bi sebi na začetku leta 2022, tistemu sebi, ki je leto začel z zanosom in s pozitivnim vpogledom v bližnji jutri, tistemu sebi, ki si je rekel, da bo konec decembra marsikaj drugače, da sem z vsem delom na sebi položil prave tirnice in da bo nato življenje sámo zbezljalo naprej po pravi poti. Da so se leta terapije, samoterapije, občasni šport, menjave služb, mest, precej manj je bilo menjav babnic, končno obrestovale. Tistemu sebi, ki si je bil sposoben lagati, da je lažje zaspal, da je vsaj vstal s postelje. Tistemu sebi, ki je odmislil, da se mu lahko še kdaj sesuje osebnost in osnovna premisa o življenjski poti, ki je mislil, da bo težko še bolj osamljen kot takrat za črnim ekranom sredi lokdavna v tuji deželi. Tistemu, ki je verjel, da je njegova naloga bolj stopati, kot pa gledati, kam stopa. Da je moja naloga zgolj vstati, naj bo z desno ali levo nogo, da sem s tem premagal sebe in ukanil svoje svetobolje. Predvsem pa tistemu sebi, ki je verjel, da se življenje zgodi, da je treba zgolj pogledati in da ima beseda spregledati samo en pomen – spoznati.
V resnici na prejšnje leto nimam česa reči. Sigurno mi je dalo veliko več, kot sem mislil, da bo. Sigurno mi je vzelo še več, kot sem mislil, da mi bo. Sigurno sem izpolnil tudi marsikatero točko na listi tudu. Več kot kdaj koli v kakšnem letu. So pa vse te kljukice precej neznatne in ne izpolnjujejo vsakdana toliko, kot bi si človek mislil, da bi ga lahko. V resnici mi je zanje prav malo mar. Verjetno bi mi več pomenile neopravljene, vsaj obremenjeval bi se z njimi. Tako so le del miru, ki sem si ga vedno želel, ta me pa v resnici ne izpolnjuje najbolj, mir me, kdo bi si mislil, še najmanj pomirja.
Čeprav sem leta za kolegi – saj veste, kako gre; familija, otroc, stanovanje, zdaj pri mojih letih že hiša pa kakega seníka, ker ima fajn gepek – se mi zdi, da sem leta pred sabo, nekako mirno se gledam, ko rahlo propadam in se hkrati zmerno gradim. Tudi razbitine so lahko dober temelj, jih pač moraš prav obrniti in dobro prebirati. In ko sem že dobil filing, da bi se ga zažrl, imam željo ravno do drugega pira, nato me pa mine. Potolaži me mogoče za tisti dan in še to samo tatretji, takrat me zagrabi sreča in popolnjenost, takrat se moje sinapse povežejo, takrat dobijo moje misli smisel, moji cilji prihodnost in jaz svoje mesto v svetu. Takrat se mi zdi, da me vse še čaka in da mi je nekaj namenjeno, takrat je bog prisotno božje, ne fatamorgana. Takrat se mi zdi, da se vse dogaja z namenom, da tako, kot me je življenje že prej pripeljalo na vsaj smiselno pot, me bo ponovno jutri. Verjamem, da se lahko z njo razidem, zgolj in samo zato, da se ponovno snideva, boljša in drugačna ter drug drugemu usojena, vsaj malo dodeljena. Itak še nisem tako zmešan. Vem, da je zveza bolj delo, da je odločitev in da se lahko odločiš tudi za bedakinjo pa si lahko ravno tako vse skupaj prodajaš kot kizmet ali pa fortuno, kakor koli že. Nekaj od tega. Vse je isti šmorn. Poanta je, da takrat verjamem v ljubezen in da ljubezen obstaja, če je res lepo še obstoji.
Pa mu – zdaj ko smo že 2. januarja 2023 se lahko špilam avktorialnega prevajalca – v resnici nimam kaj reči, saj ne, da vem, kako bi lahko Sadež kakšno stvar kaj drugače odpeljal. Mogoče bi lahko kdaj katero besedo večkrat premislil, mogoče bi lahko večkrat popazil na obscenost svojega jezika, kdaj bi lahko koga bolj slišal in kdaj obdržal še vsaj levo jajco, medtem ko so mu rezali še desno. Jaz iz leta 2023 z znanjem o letu 2022 nimam nasvetov in ne idej, še manj želj. Želj mi ne primanjkuje iz obupa, se mi zdi, da bolj iz pritlehnosti. Življenje počasi dresira in reže sanjavost, bolje kar obžrtnost. Saj je Sadež, se zdi, kar v redu speljal vse skupaj, kakšno stvar pa tudi vehementno zafukal, ampak za svojim zafukom je stal in se tudi opravičil, ko drugi tega mogoče niti niso želeli slišati. Pa ni s tem dosegel nič kaj boljših rezultatov kot s stalnim fatalizmom. Pa ni z vztrajnostjo dosegel samouresničitve in ni stopil kaj dlje po lestvi osebne rasti navzgor, kaj šele družbene lestvice. Mogoče vam bo pa lahko Sadež iz leta 2023 podal kakšen nasvet več kot tisti iz leta 2022, vsaj to, je pa menda prvič na sebi dojel, da je včasih pot v pekel res lahko tlakovana z dobrimi nameni.
Sicer pa niti ni pivo, je bolj poljub, ki zasvoji. Poljub je najboljši osnovni ton, je napoved dura in mola. Ko te zjutraj vrže iz postelje, ker mora v službo, in jo zvlečeš nazaj pod odejo, ko jo zgrabiš in ji sežeš pod hlačke, ko ji s toplimi rokami pokriješ še bolj toplo mednožje in se zvije, zavije pod najino odejo.
Sicer pa res nikoli ni pivo, ne služba in ne denar, je bolj objem, ko se lomiš in zlomljen čakaš na pregledu, in je lažja misel, ko veš, da je njena dlan ob tebi. Da je ona tam. Sicer pa res ni pivo, je ona z njim in ti ob njej, ko hodiš po ljubljanski megli. Ko se sprašuješ, zakaj ne bi zazidali še zadnje njive, ker potem bi si lahko vsaj finančno privoščil, da jo obdržiš ob sebi, če je že drugače ne moreš. In ko spoznaš, da se še lahko zaljubiš, da verjetno celo, ko si že skoraj obupal, ljubiš.
Dragi bralci našega bloga, želim vam vsaj benevolentno leto 2023.