Napisal bi si pismo. Napisal bi sebi na začetku leta 2022, tistemu sebi, ki je leto začel z zanosom in s pozitivnim vpogledom v bližnji jutri, tistemu sebi, ki si je rekel, da bo konec decembra marsikaj drugače, da sem z vsem delom na sebi položil prave tirnice in da bo nato življenje sámo zbezljalo naprej po pravi poti. Da so se leta terapije, samoterapije, občasni šport, menjave služb, mest, precej manj je bilo menjav babnic, končno obrestovale. Tistemu sebi, ki si je bil sposoben lagati, da je lažje zaspal, da je vsaj vstal s postelje. Tistemu sebi, ki je odmislil, da se mu lahko še kdaj sesuje osebnost in osnovna premisa o življenjski poti, ki je mislil, da bo težko še bolj osamljen kot takrat za črnim ekranom sredi lokdavna v tuji deželi. Tistemu, ki je verjel, da je njegova naloga bolj stopati, kot pa gledati, kam stopa. Da je moja naloga zgolj vstati, naj bo z desno ali levo nogo, da sem s tem premagal sebe in ukanil svoje svetobolje. Predvsem pa tistemu sebi, ki je verjel, da se življenje zgodi, da je treba zgolj pogledati in da ima beseda spregledati samo en pomen – spoznati. Preberi več NAPISAL BI PISMO V LETO 2022