Orbitalni časovni indeks: L3911-D2378-U6-M74-S22

Intenzivnost sončnega sevanja, ki je dosegla Zemljo, se je nenadoma dramatično povečala. V nekaj urah so oceani začeli vreti. Tisti, ki so imeli srečo, ker so bili dovolj oddaljeni od ekvatorja in niso v trenutku izpareli, so nemočno opazovali, kako sončeva energija počasi uničuje atmosfero. Vedeli so, da Zemlja v nekaj urah ne bo več sposobna podpirati življenja.

Orbitalni časovni indeks: L3911-D2378-U5-M56-S82

Skozi edino okno vesoljske postaje se je videlo neskončno polje majhnih zrcalc, ki so bila obrnjena proti soncu in ščitila zemljo pred njegovim sevanjem. Marix je v pogledu neizmerno užival. Pogosto je ure in ure opazoval njihov lesk. Bil je res spektakularen prizor. Druge zabave na tej oddaljeni nadzorni postaji skoraj bilo. Kot skrbnik sistema je bila njegova naloga, da je nagib zrcalc pravi in da ta sledijo zemljini orbiti. Vsake toliko je moral popraviti mehanizem na kakšnem izmed posameznih sestavov, se obleči v skafander in se sprehoditi do njega. To je bil njegov najljubši del službe. Sam v neskončni tišini, pod njim pa Zemlja z vsem svojim vrvežem, ki se je s te razdalje zdela kot drobna, bleščeča kroglica. Tako lepa in tako krhka. Naravno zaščito – atmosfero in ozonski plašč – so ljudje s svojo destruktivno naravo uničili že pred stoletji. Zrcalca so planet rešila. V zadnjem trenutku je človeštvu namreč uspelo vzpostaviti umetni ščit iz milijonov lebdečih ploščic, ki je Zemljo varoval pred sevanjem in je, presenetljivo, deloval bolje, kot bi si kdor koli drznil upati.

Čeprav se je Marixu pogosto zdelo drugače, na postaji vendarle ni bil sam. Vedno sta bila tam dva – za vsak primer. Pogosteje je namreč odpovedal človek kot sistem. Tokrat je bila na postaji z njim Matilda, ki je bila še bolj odmaknjena, kot je to običajno za tiste, ki se odločijo za to samotno nalogo.  »Teh nekaj mesecev se bo vleklo,« si je mislil.

Videla sta se le redko, običajno v času kosila, ki ga je pripravil avtomatizirani sistem za obroke. Sistem je natančno štel vse izdan obroke, ki jih je vsak dan izdal ob isti uri – na zaslonu nad razdelilnikom se je sproti zmanjšala številka, ki je kazala, koliko kosil še ostane do konca njune izmene. Marix je preveril številko. 296. To pomeni še 4 mesece in 28 dni obrokov za dva.

Običajno sta se z Matildo na hitro pozdravila, nato pa sedla vsak na svojo stran mize. Jedla sta brez besed, oba zatopljena v svoje misli. In tako dan za dnem.

Tudi tokrat se je začelo podobno. Matilda je sedela za mizo, njene oči so bile utrujene od natančnega spremljanja vseh potrebnih parametrov. Izmenjala sta si pogled, ki je zadostoval kot vljuden pozdrav. Marixu se je zazdelo, da je danes nekaj drugače. Namesto da bi kot običajno, umaknil pogled in v tišini začel jesti, se je nepremično zazrl v Matildo. Matilda sprva ni opazila njegovega pogleda, a ko ga je nenadoma uzrla, se je zdrznila. »Kaj pa počneš?« je skoraj z odporom izgovorila. Marix je počasi segel v žep in nekaj izvlekel. Med prsti se je zasvetil kovinski predmet. Matilda je nagnila glavo in priprla oči.

»To je torej ta slavni vžigalnik, ki nikoli ne odpove,« je rekla Matilda.

»Nikoli.« je rekel Marix.

»No, potem pa staviva. Imaš rad stave?«

»Imam.«

»Odlično, potem pa dajva!« je vzhičeno vzkliknila Matilda, »prepričana sem, da ti tega slavnega vžigalnika ne bo uspelo stokrat prižgati, ne da bi ta zatajil.«

»Prav. Stavim en dolar,« je zbadljivo odvrnil Marix.

»Tako ne gre, staviva za nekaj večjega. Igranje brez pravega izziva je brez pomena. Kaj pa, če bi … na primer … nagnila vsa zrcalca za dve stopinji, če izgubiš? Si upaš?«

Marix se je v stolu nagnil nazaj in se na ves glas zasmejal. “In kaj, če zmagam? Na tej majhni postaji nisi mogla skriti ničesar dovolj vrednega, da tvoj predlog ne bi zvenel nor, saj bi odpovedal celoten sistem.”

»Nič norega ni v tem. Če vžigalnik stokrat zaporedoma uspešno prižgeš, dobiš … kar koli si zaželiš.«

»Čisto kar koli? Brez izjeme?«

»Kar koli,« je potrdila.

»Ne verjamem. Ne moreš mi dati kar česar koli.«

»Lahko,« je izzivalno odgovorila Matilda.

»Ne vem … «

»No, no, praviš, da vžigalnik zmeraj vžge, sedaj pa dvomiš. Potem pozabiva,« je Matilda zafrkljivo nadaljevala. Marix se je za trenutek zamislil. »Vidim, da nisi pravi za stave,« je dodala.

»Staviva,« je naposled rekel Marix. »Izvrstno!« je vzkliknila Matilda, »potem pa kar začni, jaz pa bom štela.«

»Zares lahko dobim kar koli?« je ponovil Marix, še vedno nekoliko presenečen nad njenim predlogom.

»Vsekakor, pa tudi zrcalca bova premaknila, če izgubiš,« je dodala Matilda z nasmehom. Marix je vstal in premaknil stol tako, da je imel dovolj prostora. To je naredil naglo, zavzeto, gnala ga je neka nenavadna želja po tem, da kar se da hitro začneta.

»Si pripravljen?«

»Pripravljen.«

»Na glas bom štela, kolikokrat si ga že prižgal.«

Marix je s palcem dvignil pokrovček vžigalnika, nato pa z istim prstom hitro obrnil kolesce. Kremen se je zaiskril, vrvica se je vžgala in zagorela z majhnim oranžnim plamenom.

»Ena.«

Marix je zaprl pokrovček vžigalnika. Minilo je nekaj sekund, preden ga je ponovno odprl. Ponovno je obrnil kolesce in ponovno je zagorel majhen oranžen plamen.

»Dva.«

Marix pogleda ni odmaknil od vžigalnika.

»Tri.«

»Štiri.«

»Pet.«

»Šest.«

»Sedem.«

Zdelo se je, kot da je imel Marix prav. Kresilo je ustvarilo močno iskro, vrvica je bila ravno prave dolžine. Marix je s palcem spretno zaprl pokrovček. Potem je sledil kratek premor. Ponovno je dvignil palec, odprl pokrovček in vešče obrnil kolesce.

»Osem.« Kresilo se je zaiskrilo. Pokazal se je majhen plamen.

Ko sta presegla polovico – prišlo je do 50 – Marix ni mogel več zadržati rahlega nasmeha: »Če mi tole uspe … «

Matilda je gledala njegov obraz. V tistem trenutku se je zdelo, kot da je pozabil, da je v sobi poleg njega še kdo drug. »Stava še ni končana,« je rekla, »dovolj je, da se plamen le enkrat ne prikaže.«

Številke so naraščale. 60. 70. 80. Marixova roka je postajala utrujena, a vžigalnik ni odnehal. Z vsakim uspešnim prižigom je Marix postal bolj samozavesten.

»90.«

»91.« Marix je že rutinsko dvignil pokrovček vžigalnika. V trenutku, ko je obrnil kolesce, se mu je roka rahlo zatresla. »Ne sedaj, skoraj sem na koncu,« si je zašepetal, medtem ko je poskušal zbrati misli. Zdelo se mu je, kot da se je čas za hip ustavil. Kolesce se je upiralo, kot da se upira svoji usodi, in Marix je čutil, kako mu znoj polzi po čelu. V trenutku, ko je kolesce vendarle obrnil, mu je vžigalnik skoraj zdrsnil z roke. Marix ga je zadnji trenutek uspel zadržati. Med njegovimi prsti se je prikazal droben plamen, vžigalnik je deloval in zvesto opravil svojo nalogo.

»Šteje!« je zaklical Marix, »poglej plamen!« Matilda ni rekla ničesar.

Marix je nadaljeval.

»92.«

»93.«

»94.«

»95.«

»96.«

»97.«

»98.«

»99.«

Marix je dvignil vžigalnik in tiho, vendar z odločnostjo, obrnil kolesce.

Klik.

Plamen je poskočil, Marix pa od olajšanja glasno izdihnil.

»100.«

Marix ni mogel zadržati nasmeha.

»Zmagal si,« je naposled rekla Matilda.

Marix je pogledal vžigalnik. Čutil je, kako je vroč zaradi nenehnega prižiganja, vendar je bil prepričan, da bi ga lahko prižgal še tisočkrat.

»Zdaj pa mi povej, kaj si zaželiš,« je rekla Matilda, njen ton je bil hladen in miren.

Marix je pomislil na vse možnosti, ki so se mu ponujale. Pomislil je, kaj vse lahko zahteva od nje, teh preostalih nekaj mesecev na postaji bi lahko bilo nadvse udobnih. Med vsemi možnostmi pa mu ena sama misel ni dala miru. Kaj bi se zgodilo, če bi stavo izgubil? Kaj bi se zgodilo, če bi zrcalca zares premaknila za dve stopinji?

»Želim si … « je tiho rekel Marix, »želim si … da bi premaknila zrcalca.«

»To bi se zgodilo, če bi izgubil,« je skoraj posmehljivo rekla Matilda. »Želim … ne, zahtevam, da premakneva zrcalca,« je sedaj bolj odločno rekel Marix. »No, Marix, saj veš, da sem se samo šalila,« je rekla Matilda, tokrat z nekoliko mehkejšim glasom, »tudi če bi izgubil … tega ne bi nikoli resnično naredila.« Zasmejala se je, a njen smeh je bil kratek: »Hotela sem te samo spraviti v boljšo voljo, to je vse.«

»Zahtevam, da premakneva zrcalca,« je ponovil Marix. »Marix, vse skupaj je samo šala!« je strogo rekla Matilda. V tistem trenutku je Marix naglo vstal in se pognal proti vratom. Matilda je točno vedela, kam je namenjen. Pognala se je za njim. Ko ga je dohitela, je bil Marix že ob konzoli. Njegovi prsti so odločno vpisovali številke, ki so se izpisovale na zaslonu, kot da bi tipkal nekaj vsakdanjega – geslo, opombo, rutinsko poročilo.

»Marix, nehaj!« je rekla ostro, a brez prave moči v glasu.

Ni se obrnil. Njegov pogled je ostal uprt v ekran.

»Saj veš, da to ni bilo mišljeno resno,« je dahnila, zdaj bližje, skoraj pri njem.

»Vem,« njegov glas je bil tih, vendar jasen, »ampak stava je stava. In to si želim.«

V trenutku, ko se je zazdelo, da bo morda le okleval, je pritisnil gumb. Matilda je le še stala in opazovala ekran. Skozi solze je komaj razločila številke na zaslonu. Novi nakloni zrcalc so se začeli sinhronizirati s sistemom.

Marix je z zadoščenjem vstal in se odpravil nazaj v jedilnico. Sedel je k mizi in nadaljeval s kosilom. Na zaslonu se je bleščala številka 295.

Zrcalca so se začela premikati. Ena stopinja. Dve stopinji.

Gašper Krstulović

Zgodbo Dve stopinji je v objavo odstopil avtor Gašper Krstulović. Je plod neizprosnega brušenja za literarni izziv konvencije Na meji nevidnega 2025. Za dovoljenje objave se iskreno zahvaljujemo.