Noč je bila težka in neke stvari so mu gomazele po nogah. V polsnu je iskal bistvo in resnico, iskal je smisel in rešitev. Če bo še enkrat pomislil, bo strl oreh, če bo še enkrat premislil, če še enkrat logično predela sklepe, se bo rešil. Samo še enkrat in bo bolje, samo še enkrat in bo vedel, zakaj ga je prevarala. Ker seveda ga je, kaj drugega niti ni mogoče. Videl je, da se je pogovarjala z nekom, z njim se pač noče več. Videl je, kako lahkotno ga je zjutraj odrinila, ona pač ni več njegova. In če ni njegova, čigava je potem?
Zato je še enkrat zaprl oči in še enkrat poštudiral. Moram od začetka, si je rekel, a ni bil prepričan, kateri začetek bo pravi. Njegov prvi spomin? A ta je bil res neumen. Sedel sem v stajici in nisem mogel ven. Spreletelo ga je, da je mogoče že vse življenje ujetnik, če je ujetnik, se je potem še moral vprašati, kdo ga zapira zdaj. Ga morda žena? Zakaj bi ga zapirala, če je pa izbrala drugega, ker mora biti z drugim, ta drugi je edina možna razlaga. Zjutraj ga je odrinila in ona zdaj očitno ni več njegova. Spet sem na koncu, nočem biti na koncu, rabim začetek, nekje se je začelo, nekje je moralo nekaj iti narobe, nekje sem vendar naredil napako. In teh svojih zmot, teh zdrsov se je bal na smrt. Zato se nikoli v življenju ni ognil ideji, da če bo premislil vsak korak, če bo načrtal vsako besedo, če bo popredalčkal vsakega posameznika, potem bo lahko naredil vse prav, in ko bo naredil vse prav, bo tudi z njim vse v redu. Potem ne bo več delal napak, potem ne bo napaka, potem ne bo zabloda narave in darvinistično slepo črevo.
Odločil se je, da bo poskusil s šumom. To baje zaposli um pa nekaj težjega si je dal na noge, da ne bi toliko ficljal z njimi. Vzel je b-vitamine, ker ti pomagajo pri razmišljanju. Ker se ni znašel v vseh številkah, je kupil pač komplet, t. i. b-complex. Zdaj je bil pripravljen na vse. Vklopil je računalnik, zatemnil sobo, slekel majico in hlače, slekel še gate. Želel je odstraniti kakršno koli motnjo. Rjuhe so bile sveže in oprane, pod vrat si je dodal še eno blazino in ob postelji je imel vodo. Če bi zakašljal ali pa kaj, da mu ni treba vstati. Izklopil je zvonec in telefon. Ženska je itak rekla, da je ne bo nazaj, tako da se s to motnjo niti ni preveč obremenjeval. Čeprav ji na splošno ni zaupal, ji je verjel vsaj to, da ji gre na kurac in da ga noče več videti. Od vsega, kar je povedala, se mu je to zdelo še nekako najbolj logično. Tudi sam si je šel kar precej na živce, v tem sta se strinjala. Ji je pa to povedal že na začetku, ko sta se spoznala, in od takrat naprej se o tem ni več želel pogovarjati.
Njegov plan je bil popoln, če si še malo dvigne možgane, malo aperčkov, malo dopamina, potem bo lažje dosegel zen stanje. In če si jih potem še zalije s kakšnim pirom, da pozabi na anksiozo, da pozabi na svojo ujetost. Potem bo šlo. Tole bo šlo. Našel bom rešitev in potem mi bo lažje in moja bo nazaj in vsem, ki sem se zameril … Vse to bom rešil. Jutri bo vse drugače. Tole premislim, samo tole še, samo tole še predelam in potem bom normalen. Potem bo tak kot drugi, potem bo žena prišla nazaj in otroci bodo naslednja logična poteza, kupila bosta hišo in prijatelji bodo hodili k njima na piknike. Končno bo posesal avto in popravil havbo, ki se zatika. Ženi bo razložil, zakaj je takšen in kaj razmišlja, povedal ji bo, da jo ima rad tako, da ga bo končno razumela. Ko ga bo razumela, ga bo lahko imela spet rada in bo vedela, da je čisto normalen, da je v redu, da bo z njim, če bo z njim, in z njima, če bosta skupaj, vse v redu. Da je to tista prava pot, normalna pot.
Vedno se je bal, da si bo zajebal prihodnost. Zato je bila zdaj zadnja priložnost, da tole premisli, da naredi še ta zadnji sklep, da sestavi sestavljanko, ki mu jo je podala usoda. Obrnil bo nov list v življenju. Začel bo pisati novo poglavje in pustil preteklost za seboj. Zato se je ulegel v posteljo, iskal po spletu pravo frekvenco belega šuma, iskal frekvenco, s katero vibrira zemlja. Nad vrata spalnice je nabil podkev, še pajka je pustil viseti v kotu.
Čutil je, da je čas, vitamini so prijeli in pivo ga je pomirilo. Spraznil je mehur, ob postelji prižgal kristalno luč in v rokah mečkal štiriperesno deteljico. Samo še slušalke prižgem in rešim. Postal je nestrpen, postal je srečen, verjel je, da bo bolje, takšnega popolnega plana še ni spravil skupaj in imel je občutek, da mu nasproti stojijo bog, sreča in mati modrost. Ha! Samo še slušalke najdem … Samo še slušalke najdem … No … Spet mu je gomazelo po nogah, spet ga je stisnilo v prsih, zjebal si je aperčke, zjebal si je dovnerčke, roke so se mu zatresle in postalo mu je slabo. Dokler jih le ni ugledal pod posteljo. Vse bo v redu! Ni še prepozno, vse bo v redu! Premislil bom, samo še prižgem … In … Prazna baterija. Gumb je držal dve sekundi in moralo bi priti do vžiga. Po petih sekundah še vedno nič. Slabost je prešla v stiskanje v prsih, srce je nabilo pritisk v glavo in pomečkal je deteljico v rokah. Pajek v kotu se ni premaknil. Niti podkev nad vrati ni več dajala občutka zaščite. Tu in zdaj se je začel zavedati svoje neumnosti in brezupnosti svojega plana. Podkev in pajek sta izgubila smisel, oprana rjuha pa ga je potolažila, ker mu je uspelo narediti vsaj nekaj normalnega.
Seveda me je prevarala, kaj drugega niti ni mogoče. Videl sem, da se je pogovarjala z nekom, z mano se pač noče več. Pofukan b-complex.