DISKURZIJA FILMSKA: DONNIE DARKO

Idilično ameriško predmestje nekje v osemdesetih. Zapolnjujejo ga idilične hišice, obdane z idilično živo mejo. Na cestah med njimi skoraj ne opaziš avtov; še največ je mulcev na kolesih. Da ne bi mislil, da smo obtičali v šestdesetih, so tu avtomatski škropilniki trave. Na vsake toliko nebo preleti letalo. Nihče mu ne nameni pozornosti. Še skoraj 15 let bo trajalo, da se bodo Američani naučili sumničavo gledati v nebo. Ne zaradi septembra 2001, ampak zaradi januarja tistega leta. Tedaj je namreč kinodvorane oplazil Donnie Darko.

DB

Res sem vesel, da si se me odločil peljati sem. V poplavi filmov, ki se dandanes oglašujejo kot kultne klasike, je Donnie Darko precej pristen primerek le-tega. Obvezen polom v kinodvorani, ki mu sledi vrnitev s priporočili od ust do ust, nato zmeda kritiške javnosti, ki se kar ni in ni mogla odločiti, ali je genialen ali debilen.. In na koncu nesmrtna slava, okoli katere se še vedno pletejo teorije in uganke.

Zdi se mi, da kar dobro razumem zmedo tistega časa. Redko vidiš film, ki bi se na vsakem koraku trudil izumiti nekaj novega. Enkrat z bizarno kamero, drugič z izstopajočo glasbo, tretjič z nekonvencionalno montažo … Predpostavka kritiškega pogleda je, da deduciraš, o čem film sploh govori; D.D. pa kot kolaž vseh mogočih žanrov vedno smukne v eno novo luknjo. Je to najstniška drama, psihološki triler, ZF flick, družbeni komentar osemdesetih? Je Donnie psihopat, izgubljeno dete, frustrirani najstnik, borec poti newagevskim zablodam?

NM

Ali ni zanimivo, kako lahko identični opisi delujejo kakovosti filmov tako v prid kot v resno grajo? Če bi se odločila D.D. opisati na najbolj grob način, bi mu storila gromozansko krivico, saj bi se prav lahko bralo kot ostro blatenje. Poznamo cel kup produktov, ki jih lahko označimo, kot da ne vedo, kaj v resnici želijo biti. Da sami sebe jemljejo preveč resno, da bi lahko bili komični, a so hkrati preveč hecno sestavljeni, da bi lahko bili umetniško dovršeni. Včasih so pretirano družbeno kritični, da bi se nas lahko dotaknili na individualni ravni pa se hkrati preveč osredotočajo na posameznike, da bi lahko imeli širše sporočilo. In še bi lahko naštevala.

Pa dajva. Donnie je mladostnik na zdravljenju, a v dobrih dveh urah nam je predstavljen tako čustveno in mentalno večplastno, da so liki okoli njega naravnost izvodeneli. Medtem ko naj bi sam izžareval znake norosti, resnične psihopatske izjave prihajajo do gledalcev in do njega od zunaj. Rdeča nit filma je (sajfaj) pripoved o vesoljnem pojavu, a nas film najbolj presune v svoji predstavitvi človekove intime. Čeprav se ves čas pojavljajo novi in novi elementi, ki se na prvi pogled sploh v ničemer ne stikajo, imamo ves čas občutek, da gledamo koherentno celoto. Skoraj brez dvoma lahko zapiševa, da takih primerkov v zgodovini filmske umetnosti ni veliko.

DB

Sam mislim, da je ta ‘koherentna celota’ kar Donniejev najstniški angst. Skozi cel film se evocirajo občutki, s katerimi smo bili nekoč že soočeni: odtujitev od okolice, strah pred prihodnostjo, zatekanje v lasten svet, potlačen bes in strah itd. In film vse to stanje uspešno legitimira; Donniejeva halucinacija je veliko bolj resnična od ameriških sanj, v katerih živijo njegovi učitelji in bližnji, njegova/naša zla slutnja se izkaže za več kot upravičeno. In ko izbruhne nad učiteljico ali tistim motivacijskim trenerjem, to stori v imenu vseh nas gledalcev, ki živčno cepetamo ob njihovih pedagoških metodah.

Roko na srce, Donnie ni prav prikupen lik – le malo ljudi njegove starosti je – ampak kot tragični heroj je pa nenadkriljiv. V bistvu me cela štorija rahlo spominja na tiste fantazije o lastnem pogrebu, ki se porodijo mladostnikom z nizko samopodobo. Donnie izživi točno te sanje – žrtvoval se bom zanje, in potem bodo žalovali za mano in priznali, da imam prav. Kot bi gledal neko močno modernizirano verzijo najstniškega Jezusa. Cel film zato oddaja tak čuden, ampak konsistenten vajb – nekako zadovoljujoče mazohističen je.

NM

Učeni psihologi bi seveda mnogo bolje kot jaz lahko opisali izjemen portret mladostnika, ki je – kot vsak od nas, sem prepričan, le da so izrazitejši primeri podvrženi sistemski agresiji z oznakami bolezni in včasih zaprtemu/odmaknjenemu zdravljenju s substancami – razpet med občutkom pomembnosti, da so na svet poklicani z višjim/pomembnejšim ciljem in manjvrednosti, zaradi katere se (smejoč se na postelji) vdajo v prihajajoč konec. Pravi mesija v vseh možnih pogledih. Tudi zato se mi zdi, da lahko prav vsak z Donniejem zadiha v eno. Inovativnost štorije je na primer v njenem znanstveno-fantastičnem elementu časoplovbe oz. natančneje skakanju med realno in tangentno komponento četrte dimenzije.

Ta sajfaj vidik igra na neko predzgodovinsko, pravljično zavestjo, da so norci med nami v resnici od transcendence navdihnjene/izbrane zvezde. Vprašanje, ki nam ga film posredno postavi, je, ali ni mogoče, da je Donniejevo psihično stanje (kot tudi stanje vseh, ki gredo skozi podobne mentalne vlake smrti) v realnem/originalnem času posledica obiskov in doživljanja tangentnega sveta? #JLBorges

DB

Običajno so vzporedna vesolja scenaristični nateg, kjer lahko nadaljuješ zgodbe tragično preminulih likov, običajno stripovskih junakov. Potem imaš filme tipa Kabinet dr. Caligarija (1920) ali pa Favnov labirint (2006), kjer je vzporedno vesolje v bistvu tisto pravo, čeprav je zamegljeno s protagonistovo halucinacijo. D.D. skozi film namiguje, da bo šel v eno od teh smeri, preden ubere nekakšen hibrid – protagonist resda reši življenja, ampak žrtvuje sebe; in čeprav halucinira, vidi resnico.

Tudi nasploh me fascinirajo številni kontrasti in navidezne kontradikcije, ki jih ponuja film. Poglej recimo bizarno sanjav prizor običajnega šolskega dneva

in ga primerjaj s streznjujočim srečanjem s Frankom,

kjer se oba prisotna dobesedno dotakneta četrte stene. Ti režijski prijemi me nekako napeljujejo na dvom o tem, da je to vesolje merodajno ali ’tisto pravo’. Glede na to, da motnja z letalskim motorjem zelo očitno pride od nekod drugod, je mogoče sklepati še na številna druga vzporedna vesolja. To bi pojasnilo tudi Donniejeve psihične motnje – zavest, da obstajajo še neki drugi svetovi, boljši ali slabši od tega, bi ga lahko prignala v vse sorte eksistenčnih stisk in norosti. Morda to botruje tudi njegovim zločinom in končni žrtvi – spričo neštetih paralelnih svetov in vesolij so ta dejanja skoraj nepomembna.

NM

Bravo. Točno tako. Ta končni občutek, da so še tako požrtvovalne poteze posameznikov pravzaprav neplodno početje (ker obstajajo tangentni svetovi ali pa po svoje tudi ker ne obstajajo), je še en dodaten način približevanja Donniejevemu doživljanju sveta in naši neizbežni bližini z njim. Zvestoba principu, naj se zgodba ne pove, ampak zgodi. To je še toliko bolj okrepljeno s formalističnimi prijemi filma. Glasba na primer igra izjemno pomembno vlogo. Skoraj nepreštevni so primeri (od prve scene dalje), kjer besedila komadov v ozadju delujejo po principu mise en abyme.

Nobena prikazana halucinacija ni prepuščena naključnemu absurdu, detajli se pojavljajo kot nekakšna pošast iz Loch Nessa skozi celoten film in vzdržujejo očiten status leitmotivov. Kakšno prazno govoričenje z moje strani, verjetno hočem povedati predvsem to, da je pripoved marljivo skomponirana in prav zaradi tega D.D. ne moremo dojemati kot posrečen produkt, četudi se včasih zdi, da so pripetljaji all over the place.

Kaj pa čisto osebno? Bi ga tudi ti uvrstil med enega tistih filmov, ki se ga težko naveličaš, a ga hkrati ne moreš pogledati vsak tisti večer, ko imaš dobri dve uri časa?

DB

Kaj pa vem, prej bi ga uvrstil med tiste ‘težake’ ki jih pogledam na vsakih nekaj let. Podobno počnem s filmi Tarkovskega in podobnih kalibrov, ki jih skušam nekako razporediti skozi različna življenjska obdobja, da se jih ne bi naveličal. Sedaj, ob drugem ogledu Donnieja Darka, sem še bolj utrjen v prepričanju, da je ta paralela ustrezna, da spada med to ‘Uliksesovsko’ kategorijo filmov, ki gledalca tako zasuje s smerokazi in zastavicami, da na koncu zmeden obstane.

Lahko rečem tudi, da sedaj precej bolj cenim izvedbo filma kot prvič. Tako ambiciozno zgodbo lahko zajebeš na milijon načinov; da so našli pravi recept, je tako rekoč čudež. Sploh ob misli, da režiser Richard Kelly po tem svojem prvencu ni nikdar več posnel česa podobno uspešnega. Morda je vse skupaj samo bizarno naključje, morda pa je del večjega plana. Ampak zelo cenim, da se film začne tako banalno v neki obstranski družinski debati o volitvah, skoraj kot neka cenena tv drama, potem pa raste praktično iz minute v minuto.

NM

Veseli me, da debate nisva odpeljala k številnim temam, okrog katerih še danes tečejo nerazrešljive diskusije: kako deluje skakanje po časovnih premicah, kdo umre in zakaj oz. zakaj ne zares. To se mi zdi pravzaprav najmočnejši aspekt D.D. Res je vse in še svet, rečeno poceni banalno, a first and foremost ga še vedno dojemam kot povsem osebno zgodbo. Dodelan karakter in njegova dobra izvedba nas zamikata bolj kot številni misteriji, ki seveda niso imuni na določene paradokse v lastno-vzpostavljeni logiki delovanja.

Predlagam, da v uredništvu premeljemo možnosti za nadaljevanje diskurzije s priložnostnimi objavami (knjiga Babice Smrti bi se lahko dobro vključila v TFF-jevo prevodno dejavnost, preučevanje časoplovbe je idealno nadaljevanje SajFaj Kvarta … ), midva pa danes zaključiva s paralelo, da je film prav tako kompleksen kot življenje samo, ki ga Donnie čudovito komentira z besedami: »Well, life isn’t that simple. […] There are other things that need to be taken into account here, like the whole spectrum of human emotion. You can’t just lump everything into these two categories and then just deny everything else.«

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.