ISKRENI CINIZEM

Arthur: “Marvin, any ideas?”

Marvin: “I have a million ideas. They all point to certain death.”

Začnimo s preprostim napotkom za nadebudne pisce leposlovja. Če želite svojega protagonista prikupiti bralcem, potem obstaja paleta preprostih trikov: dodelite mu psa, prikupen hobi in tragično izkušnjo iz preteklosti. Predvsem pa naj ima ciničen smisel za humor! Z njim bo potolkel vse ne-umne reveže, ki še niso dojeli, da je življenje trpljenje. In hkrati postal neusahljiv vir navdiha in nesmrtnih citatov.

Svojčas je bil nihilizem nekakšen pečat kakovosti. Bil je posvečeno stanje duha. Le kdo ne bi z veseljem prisluhnil človeku, ki sovraži vse, še najbolj pa sebe? Zgoraj in spodaj citirani Marvin iz Štoparskega vodnika, Ivan Karamazov, Tyler Durden, dr. House, Tyrion Lannister, Eric Cartman, vsaka vloga Jacka Nicholsona. Njihov osebnostni tip je tako uspešen, da na trenutke meji na kreativno goljufijo. Nekaj zaničujočih pripomb in – puf – vsega naveličano občinstvo ima na obrazih nasmeške.

Arthur: I lived on a beautiful planet once.

Marvin: Did it have oceans?

Arthur: Oh yes; great big rolling oceans.

Marvin: I hate oceans.

Oboževanje cinikov prinaša tudi drugo stran medalje – sovraženje svetoboljcev. Če ste se kdajkoli lotili satire, potem pač niste mogli mimo vernikov, veganov, okoljevarstvenikov, ljubiteljev živali itd. Vse to so bile in bodo priljubljene tarče. Če se nočeš sprijazniti z bedo svoje eksistence in imaš morda celo kake višje cilje od preživetja, potem si oplel; stand-up komiki vas bodo osmešili, risane serije od Simpsonov dalje vas bodo prežvečile in izpljunile. Predrznite si pomisliti, da je svet in ljudi okoli vas mogoče izboljšati – in vaš odvraten fris bodo poteptali škornji z debelim podplatom prezira. Prav vam je, teslo.

Pravzaprav je razlog za to preprost. Optimizem, upanje in prizadevanje na splošno povezujemo z reklamami za pralne praške in političnimi floskulami. Pišmevuhvstvo je za običajnega potrošnika neskončno lažje prebavljivo od umazanih in napornih borb za boljši jutri. Če mi nasproti ne stojijo naciji, zombiji, nezemljani (ali kakršnakoli kombinacija med njimi), potem mi najbrž ne ostane prav veliko razlogov, da bi moral vstati iz stola. Cinikom je po drugi strani lahko zaupati – govorijo jezik, ki nam je lahko razumljiv in od nas ne zahteva ničesar.

Zaphod: There’s a whole new life stretching out in front of you.

Marvin: Oh, not another one.

Nedavno me je presenetil članek, ki je obstoj South Parka povezal z vzponom trolov. TL;DR verzija pravi, da je South Park s svojo mizantropično držo pomagal popularizirati antiliberalizem in s tem zelo posredno in zelo nehote porodil trolovsko kulturo. Sklep je sledeč: serija, ki ji nenehno ‘dol visi’, je sedaj paragon spletnih zdolgočasencev, ki vsako spletno diskusijo minirajo z ad hominem zajebancijami. Plot tvist: ne le, da je vsesplošno oboževanje cinikov pretirano, po novem so tudi krivi za predsedniško zmago Donalda Trumpa.

Čeprav je razveseljujoče , da se je nekdo vsaj poskusil lotiti TV cinikov s kritične distance, pa je članek nekako spregledal malenkost, ki jo celo avtorji South Parka kažejo bolj sramežljivo. Namreč, da obstaja pomembna razlika med tistim, kar te serije rečejo in tistim, kar sporočajo. Res je, kot pravi avtor, da je bila serija polna antisemitskih opazk – vendar se je hkrati tudi potrudila, da je jude prikazala v lepi luči. Kylova (verna) družina je funckionalnejša od Stanove, Cartmanove ali Kennyjeve; njihova zborovanja v sinagogi se skoraj brez izjeme končajo bolje od tistih v cerkvi. Že res, da je Cartmanov nebrzdan seksizem, rasizem in pohlep osrednji katalist dogajanja, vendar so njegovi podvigi skoraj vselej obsojeni na neuspeh in se redno končajo z njegovim ponižanjem. Res je, da je šov z veseljem potunkal nekatere humanitarne in okoljevarstvene iniciative, vendar je redno kritiziral njihovo hinavščino (predvsem lažen faktor dobrega počutja), ne pa samih prizadevanj.

Marvin: Why should I want to make anything up? Life’s bad enough as it is without wanting to invent any more of it.

Pravzaprav želim povedati sledeče: South Park funckionira prav zato, ker je po svoji duši vse kaj drugega kot ciničen. Ko enkrat pogledamo mimo Cartmana, se nam v resnici razkrije paleta všečnih likov, ki iz pravih razlogov včasih ušpičijo kaj napačnega – recimo naivna/nevedna mularija, preveč zaščitniški starši in nekompetentno dobronamerni pedagogi. Za nihilističnim vidikom To pa je že tisti ‘lepi, dobri’ kozmos, v katerem se snemajo reklame za pralne praške in predsedniške kandidate.

Ob naslednji priložnosti bomo pokukali za melanholično fasado dveh sorodnih serij in razkrinkali brutalno resnico o uspešnih cinikih – namreč to, da v resnici sploh niso cinični.

… se nadaljuje

Drisky Bare-ass-ovsky

En odziv na “ISKRENI CINIZEM”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.