DISKURZIJA FILMSKA: ANGELI Z UMAZANIMI OBRAZI

Le nekaj ur po grozovitih krikih v kleti lokalne policijske postaje, oblečena v zamazane in preperele cunje, mulca Drisky Bare-ass-ovsky in Naughtius Maximus – ki ju vrstniki bolje poznajo po nadimkih Rasto in Timi – združeno buljita v sveže natiskan časopis in zmajujeta z glavo. Njun svet se sesuva v prah. Vrednote bosta morala dodobra premisliti. Cilje si bosta morala nanovo zadati. Spremeniti bosta morala do zadnje prostočasne aktivnosti. Čas je, da postaneta odrasla, a ne odrasla, kakršen je bil – do pred kratkim – njun vzornik, temveč odrasla, kakršni so odrasli ljudje: prilagojena, koristna, potrošna. Here we say it: bogaboječa.

* * *

NM

Angeli z umazanimi obrazi (1938) je unikaten film. Če bi mi nekdo rekel, naj mu samo navržem, v kateri žanr sodi, bi verjetno navrgel tri kategorije, potem bi pa po vsakem rekel: »No, ampak ne čisto noir … malo tudi varianta gangsterski film … ampak je pa tudi biografija … po knjigi Rowlanda Browna, se pravi fikcijska biografija … aaah, samo malo, da premislim!« In res je malo vsega, a kar me po najnovejšem ogledu še vedno najbolj fascinira pri filmu, je ponujen vpogled v beatniško kulturo.

Gledalec ima 80 let kasneje občutek, da na trenutke gleda komedijo, skoraj fantastičen svet, ker nekaj ne špila v samih temeljih. Ne gre za kozmetične popravke, ki jih kot družba sprejemamo ves čas, gre za samo srž odnosov, ki so lahko obstajali samo takrat in tam. Nimamo fotografij iz Ljubljane v štiridesetih, s katerih bi nas pozdravljali smrkavci v zgodnjih najstniških letih, s cigarami v ustih in biljard palicami v dlaneh. Prav tako danes v Chicagu ne bomo srečali prepotentnih možakarjev, ki javno ščipajo dekleta z lica kot iz nekakšnega Three Stooges skeča. Strelno orožje se iz civiliziranega sveta seli v (de)militarizirane cone in če sredi mesta govoriš v lastno ustvarjenem žargonu, si že na pol poti do norišnice. Vprašanje se mi zdi na mestu: res lahko trdimo, da v takšnem primeru, kot ga imava tokrat, ne govorimo tudi o satiri?

DB

Eden od teh temeljev, o katerih govoriš, se po mojem pokaže že čisto v prvem prizoru, prvem kadru, ko kamera zaokroži čez mesto. Skoraj ne moreš zgrešiti, da je to neka povsem drugačna Amerika od tiste, ki smo jo vajeni videti v filmih po 2. svetovni vojni. Namesto dezinficiranega velemesta imamo nekaj, kar še najlažje opišem kot slum. Način, na katerega se je takrat videla ameriška družba, je preprosto drugačen.

Zdi se mi, da šele ob noirjih in kriminalkah tistega časa spregledamo perspektivo današnjih filmov, ko je liberalna ideologija že popolnoma zažrta v medij. Podzemlje in kaos vladata angelom; in priznam, da si danes težko predstavljam film, ki bi tako okolje poustvarila brez zrnca soli, brez izdatnega cinizma. Mogoče pa zato govorimo o noirju samo še kot o nečem, kar obstaja v obliki omažev in parodij.

NM

Če se samo na hitro navežem na zadnji stavek: odličen primerek bi bil na primer The Ghastly Love of Johnny X (2012) – le par klikov na Googlu nam bo hitro povedalo vse o odzivih in pripravljenosti publike na nekoliko pozabljene žanre iz zlate dobe Hollywooda.

Ob dobrem premisleku same zasnove Angelov lahko hitro pridemo do zaključka, da je žanr noira kot ukrojen za zgodbo o povzpetniku v podzemlju. Noir po eni strani zaznamuje sama tehnika, minimalistični pristop k svetlobi in zvoku, ki z nekakšnim načrtnim mankom silita našo domišljijo k ustvarjanju edinstvene mračne atmosfere; je pa zanj še bolj definirajoč glavni lik. Moralno sporen, a v svojih prepričanjih in dejanjih neoporečen, hkrati konflikten navznoter in tough guy navzven. Bi lahko rekla, da se Rocky Sullivan prav z zadnjimi izdihljaji vpiše med eksemplarične primerke noirovskih junakov? Brez zadnjega prizora bi morda komu veljal za običajnega plastičnega gangsterja, danes pa ga štejemo med prve, na katere pomislimo, ko nekdo omeni junake žanra.

DB

Eden od razlogov, da se toliko spotikamo pri opredelitvah noirja, je v mojih očeh terminološki nesporazum. Ko rečemo, da ti filmi prikazujejo ‘kriminalno podzemlje’ enostavno spregledamo, da gre za anahronizem – mafija v času med in po prohibiciji ni poslovala po nekih skritih, podzemnih kanalih, ampak je bila vsem na očeh, njihovo delovanje pa je bilo prav toliko del vsakdanjega življenja kot delo katerekoli državne inštitucije. Gangsterji niso bili outsiderji, ampak vladarji. Če kdo, potem so outsiderji razni socialni delavci, duhovniki in detektivi, ki si še vedno vztrajno prizadevajo vzpostaviti nek približek starega socialnega reda. Če poenostavim: noirji predpostavljajo da je kriminal nujen del funkcionalne družbe. Zanimivo, kako sodobne kriminalke tega enostavno ne uspejo več evocirati, ampak vedno znova marginalizirajo lastno tematiko kot nekaj ‘tam zunaj’.

V tem pogledu mi je res všeč simbolika tiste košarkarske tekme. Dokler jo duhovnik sodi kolikor toliko pravično, je vse skupaj ena sama kolobocija prekrškov, ruvanj in nelegalnih potez; ko pa vstopi Rocky s svojimi grobimi in očitno nepravičnimi prijemi, se fantje spravijo v red in odigrajo pošteno tekmo.

NM

Kar se dobro poda tudi z likom očeta Conollyja. Resda uživa dobršno mero (moralne) avtoritete v družbi, skoraj pa ne moremo mimo občutka, da velja za manifestacijo (ameriških) sanj, ki so še danes naprodaj po celem zahodnem svetu: ti si naša prihodnost, študiraj, bodi priden, drži se stran od pridaničev in uspelo ti bo. Postal boš nepogrešljiv družbe, ki se mu ne bo moglo zgoditi nič hudega. Za ves trud v mladosti boš kasneje dodobra poplačan.

Kako pa gledaš na Rockyjev lik? Se ti zdi njegovo poslednje dejanje skladno s karakterjem, ali gre za presenečenje? Meni je film pri srcu prav zato, ker njegova odločitev, da pred električnim stolom naredi uslugo svojemu prijatelju ne deluje kot twist. Zgodba nam nikoli zares ne odkrije, kaj se dogaja v Rockyjevi glavi, ves čas se osredotoča na njegovo družbeno persono. Kaže nam nekakšen njegov profil, izbrane poteze, ki gradijo njegovo podobo, samo idejo, kar se mi zdi še posebej učinkovito, saj je poanta filma pravzaprav prikaz »rojstva« gangsterja, nekoga z močjo in če zaključim z besedami G. R. R. Martina: moč se nahaja tam, kjer ljudje mislijo, da se nahaja.

DB

Po eni strani je Rocky edini lik, ki kaže vsaj najmanjšo iniciativo, ki je vsaj malo pripravljen krojiti lastno usodo. Njegovo končno dejanje ga prizemlji, preden bi postal karikatura uspešnega gangsterja – in preden bi naredil film že skoraj preveč perverzen. Pa kljub temu si ne morem, da se ne bi vprašal: kaj pa sedaj? Je kriminal kar tako izginil iz dežele? Bodo mulci, ki si glede svoje usode premislijo vsakih 5 minut, sedaj začeli uspešne košarkarske kariere?

Rocky ima prav – crime does pay. Zabava me, kako film kot zgodnji noir nekako še poskuša ubežati temu sklepu, čeprav nima v zameno ničesar ponuditi. Kasnejši noirji bodo precej radikalnejši na tej točki, ampak Rockyjevo osebnostno formulo bodo pa skoraj do pičice prekopirali – blagi narcizem, brezkompromisnost, ponos in nekakšen kavbojski občutek za pravičnost.

NM

Še dobro da si omenil!, skoraj kriminalno (pun intended) bi bilo, če bi pozabila omeniti, da je ena izmed konstitutivnih karakteristik glavnih likov noirjev – ki lahko pojasni skoraj vse ostale – street justice, tista pravica, ki bi morala obvladovati naša življenja. Tista pravica, ki ostane, ko odpovejo oz. se človečnosti izneverijo vsi organi prava, vsa civilna zaščita in vsa moralna avtoriteta. Kar me vedno znova napeljuje k razmišljanju, kako je film noir pravzaprav produkt družbe v podivjanem kapitalizmu.

Če se navežem na čisto prve misli: sama beatniška kultura je bila pravzaprav kontrakulturno gibanje – nekakšen prednik hipijevstva – prežeto z eskapizmom. Mali človek se je upravičeno počutil odtujenega od okolja, ki mu vladajo korumpirane elite in vsemogočni industrialci. Občutek prepuščenosti, da se znajde sam v krivičnem sistemu, ga je navdajal z brezizhodnostjo. Ozračje je naravnost klicalo po novem tipu junaka. Nič čudnega, da se je noir pojavil, ko se je. Velika kriza 1939 je bila tik za vogalom in posledice new deala so se zares začele kazati šele po drugi svetovni vojni, ko si je mlada generacija predvsem številčno opomogla. Bi lahko to pojasnilo novi val neonoir filmov, ki smo mu priča danes?

DB

Po svojem občutju bi rekel, da noirje porodi negotovost, kar jih postavlja nevarno blizu znanstveni fantastiki. Če slednji nastanejo spričo tesnobe ob prihodu novih tehnologij, pa prve izkleše družbeni kaos, ko (pre)živeti pošteno ni več mogoče. Pravzaprav gre to lahko tudi odlično skupaj. Pomislimo samo na hibriden pojav teh dveh žanrov v obliki kiberpanka, ki je vzklil iz vzpona interneta.

Če sklenem: klasični noir je resda mrtev, vendar njegovi otroci še kar živijo in se bajno gostijo na njegovem razpadajočem truplu.

Drisky Bare-ass-ovsky & Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.