Ni prav, sva kričala. Tako ne gre, sva pravila. Zlovešče sva se gledala, ko sem ji držal roke pod hlačkami.
Seveda ni prav, nič ne gre skupaj. Spet sem se znašel v zagonetki, ki je najmanj neumna. Zdelo se mi je, da bo kdaj drugače, da se mi bo enkrat uspelo znajti v tipično zdravo romantični sceni. Da bom jaz tisti grduh z okli namesto zob in ona glupača, ki se bo pogovarjala s svojimi šalcami.
Ni se ravno izšlo.
Je pa lepo. V njenih rokah. In pod njenimi hlačkami. In je toplo v njenem objemu … in še bolj v njenih hlačkah. Grize, ta hudič grize, ker bi se rad dokopal. Ker bi rad kopal. Ta hudič itak ne zna nehat. Je tipični babji osebek. Je prepameten babji osebek.
Tapametni ne znajo reči, dovolj je.
Čeprav to tako nerad sliši. Seveda je tipičen in isti kot vsi drugi osebki, le zame je pač drugačen. Je pač osebek, ki prenaša moje dlani med nogami, če že ne drugega.
Pa je še marsikaj drugega.
Ker je/ga
Danes je itak vse isti kurac/pička. Težko je reči.
nisem razumel, sem ji rekel, da je prijazna, nato sem se
in si ga vmes še
popravil, da ni prijazna, da je pač pridna. Pa je bila jezna, ker se ji je zdelo, da je pridna in prijazna. Pa se je razfukala, ker kdo pa pravi, da ne more biti priden in hkrati še prijazen osebek. Pa se nisem znal več izvleči. Sem obupal. In sem naročil novega.
Ja, pijem pivo. Ne, niti ne tako veliko. Ja, imam ga rad. Vedno je veliko, ja, normalno.
Ne vem, ali je to pint/pajnt ali pol njega ali 3 dcl ali 2 ali pač 2,5 litra.
Normalnega hočem.
Če normalno še obstaja in če se normalno še danes sme reči.
Seveda, seveda mi paše. Zakaj, sprašuje. Ogleduje in sumi, da sem ji potencialni pijanec, prestar, da bi nehal, in premlad, da bi res začel. Na čelu ji piše, da računa, kam spušča svoja jajca, če so njena jajca sploh za moja jajca.
Zdaj imamo vsi jajca. In od vseh so lepa.
Rekel sem ji, da bi bili najini froci neustrezni.
Ipak je bilo narobe razumljeno.
Pijem.
In rečeno.
Žlampam.
Včasih mislimo, da bo enkrat bolje, a v resnici ni nikoli.
To kosilo je neprimerno in ga ne bi smelo biti. Midva jeva. Miroljubno. Kot se le da. Kaže sliko svoje mame. Ne vem, kaj reči, vem, da me ni strah. Njena mama je lepa, je huda. Ne skrbi me, vsaj za naslednjih 10 let ne. Tudi ona je. Ne gre ji prav od rok. Bolj razmišlja, kot jé. To me skrbi. To ni dobro. Njena palačinka je super spečena, ona jo pa žvajzla sem in tja po krožniku. Ni je vredna. Ne ve, kaj ima. Kar je itak samo in edino metonimija za ne ve, kaj bi lahko imela z mano. Saj veš tisto, ko rečeš, avtobus mi je spizdil, misliš pa na šoferja.
Jebemo mater, če ni življenje ena sama literarna teorija.
Najin otrok je super, je žejen po njej in nažgan po meni. Ni ne črn, ne blond. Zaboga ne veva, katera rasa je in kam se bova lahko skrila s tem skropucalom, ko začne res pokat. Sicer sva pa vedela, v kaj rineva.
In porivala sva kot šampijona.