OPOZORILO: Spodnji skupek alinej vsebuje prenekateri razvajalček. Kdor si ogleda filma ne bi rad kvaril s prevelikim vpogledom v vsebino, mu je svetovano branje kritike prek sledeče povezave.
* * *
– Praviloma se filmom s podobnimi naslovi približam s skepso. Moški ne jočejo (2017) mojemu miselnemu aparatu sprva insinuira še enega od številnih spopadov s slamnatimi možmi – močno namreč dvomim, da obstaja bitje 1 na tem planetu, ki verjame, da moški ne jočejo ali da moški ne bi smeli jokati. Vsi, prepričan sem, do zadnjega namreč vemo, da v vsakem bitju obstajajo meje, ki mu preprečujejo javno razodeti čustva, preko meja pa – kot se prav tako rado generično izusti – je vse dovoljeno, tudi jok. Morda je družbeno sprejeto (in s tem mislim, da se družba v to bolj prepričuje kot da tako dejansko deluje), da je pri »močnejšem« spolu ta meja postavljena nekoliko »višje«, a konec dneva je to le niansa. Zgodba, ki me skuša nagovoriti, da vendarle obstajajo upravičeni razlogi, da moški potočimo solzo, igra na karto populizma in me bo prej odbila kot privlačila. Po ogledu celotnega filma sem bil zato toliko bolj hvaležen za povabilo v kinodvorano; ta izdelek je vse drugo kot plitek.
– Izpostavil bom zgolj tri pripovedne kategorije, ki bi bile že same po sebi dovolj za priporočilo ogleda. In potem še eno zgodbovno, vsebinsko, ker mimo zgodbe ne gre, najsi se še tako trudim zamolčati dogajanje (in trditi, da je film presežek v štirih aspektih je precej izjemno). Prvič) Igra. Univerzalno sprejeta osnovna komponenta specifično scenske umetnosti tu doseže vrhunec pri vsaj štirih igralcih (Boris Isaković, Leon Lučev, Emir Hadžihafitbegović, Ermin Bravo), ostali pa nekoliko zaostajajo prej zato, ker so manjkrat postavljeni v ospredje. Mojster je režiser, ki lahko iz svoje ekipe izvleče tako veliko, zato poklon Alenu Drljeviću. Vedno sem delil mnenje, da se nas bodo najbolj dotaknile improvizirane scene, ker so najtežje izvedljive in Moški ne jočejo postreže s Hadžihafizbegovićevim izbruhom, za katerega ne bom verjel, da je bil v piko identično spisan v scenariju, četudi mi vsi štirje studii, odgovorni za produkcijo, zagotovijo, da je bil. Brez dvoma sem bil deležen ene od najljubših 10 scen svoje gledalske kariere.
– Drugič) Psihološki profili. Ti so v resnici tesno prepleteni s performansom, verjamem pa, da so jih dodobra vzeli v roke že pri pisanju besedila. Zdi se mi zelo naporno pisati o skupini ljudi in ne podleči skušnjavi, da bi začel gledati v gozd in izgubil obrise posameznih dreves. Vsaj pri likih, ki so bolj v ospredju, se to v Moških ne zgodi. Še posebej težko se mi zdi to doseči v našem primeru, kjer ista izkušnja izzove travmo podobnega tipa. Ne le, da se posamezniki s travmo soočajo vsak na svoj način – eni jo tlačijo bolj kot drugi, pri tretjih izbruhne ob najmanj povezanih pripetljajih, medtem ko četrti ostajajo večno molčeči – travma med filmom sploh ne posega več v njihov ustroj. Z njo so zaznamovani že 20 let, naredila je svoje. Danes liki le še preživljajo iz dneva v dan, vdani v izgubljeni boj pred moro, ki jih je za vedno omadeževala.
– Tretjič) Foreshadowing. Spomnim se posebno mučnih scen iz filmov, ko je precej očitno, kateri korak je naslednji v zgodbi pa se kar ne in ne zgodi. In potem ko se zgodi, se spomnim tistih občutkov: »Ah, je*****, pa sem vedel, da se bo to zgodilo pa sem še kar upal, da se ne bo! Pi***!« Dolgo sem bil prepričan, da to pomeni, kako močno orodje je presenečenje, potem pa so mi entuziasti dali vedeti, da je na igri nekaj popolnoma nasprotnega kot resnično presenečenje. Z izjemo prikazovanja do kraja izrabljenih klišejev, gledalce opazovani svet prepriča v svojo resničnost, če so intenzivni dogodki prikazani kot nekaj organsko logičnega in ne kot vsiljen tujek – zato so namigi, kaj prihaja, tako učinkoviti. Posebej močni so v primeru, kot je naš, ko ponavljanje podobnih pripetljajev zbuja spomin na antično modrost, do katere še nismo zares vzpostavili pravega odnosa: zgodovina se ponavlja.
– Četrtič) Vloga tujcev. Priznam, da mi je šel Cavazzov lik Ivana precej na jetra med gledanjem. Prepričan sem, da je bil tak tudi namen ustvarjalcev. Vsak normalen človek bi v resničnem svetu pogledal na list papirja, kjer bi bil zapisan v filmu odigran družbeni eksperiment, in rekel: »Ja, to je slaba ideja.« Toda Ivan je tako zelo prepričan v svoje poslanstvo, da se mu vodenje projekta ne zdi nič oporečnega. Je simbol za vse tujce, ki so bili udeleženi v vojno ob razpadu Jugoslavije. Poznajo dogajanje, vedo do podrobnosti, kaj se je dogajalo, kdo je bil kdo, kje je bil kdo, zakaj se je zgodilo nekaj, njihova čustvena vpletenost pa je ničelna, zaradi česar je vsakršna ideja o pomoči »tem ljudem« že vnaprej obsojena na propad. Ves čas je avtokratsko prijazen, mučno polaga dlani na ramena ranjenim ljudem okoli sebe, kot da bo s tem izbrisal leta spopadanja z njihovimi spomini, nikomur ne pusti časa dihati, vse bo imel pod nadzorom, brez skrbi, on je sterilen diktator, ki že ve, kaj je narobe (narobe je prav to, da je ta narod, ki ga imamo pod mikroskopom, tako čustven!) – ko pa dogajanje izbruhne v višave, ko agresija prevzame razum in so prijateljstva za kratek trenutek potisnjena na stran, ko ga njegova ekipa najbolj potrebuje, takrat je tudi njegova reakcija najburnejša. Takrat odpove tudi on, vse skupaj opsuje, pošlje v tri krasne in da ljudem, ki se resnično trudijo postati boljši, a jim pač ne uspe 24/7, vedeti, da so navadne živali, ki se ne bodo nikoli poboljšale (konec koncev je tudi sprejel vlogo vodje te skupine, ker jih že v štartu vidi kot manjvredne). Ta lik je prav toliko dovršen, kolikor je zoprn.
– Petič) Ajde, bonus, še en punkt, ki ima čisto oseben vzgib, ker sem sucker na ta motiv: the Norček) Vključite v svoj film lik (dvornega) norca, ki je do fundamenta pretresen s katastrofalno preteklostjo, da ni več sposoben sestaviti dveh zaporednih racionalnih izjav, in Naughtiusa boste ujeli na limanice. Enostavno sem prevzet s karakterjem, ki bo s svojimi nezavednimi gestami razkrival globlje življenjske resnice. A king for a day, a fool for a day. Pravi Kristus, ki ga okoliščine žrtvujejo, da lahko družba normalno funkcionira v (pred)postavljenih okvirih. Cel svet oprtan na njegovih plečih. Takega lika ni lahko ustvariti in komur uspe, se klanjam. Moškim uspe.
– All in all so Moški ne jočejo film, ki se spopade s težko temo, ki se zaveda, da potrebujemo tako prostor kot čas, da se spopademo s travmo. Da dobri nameni enostavno niso dovolj, včasih so celo škodljivi. Največje zlo na svetu izvira iz posameznika, ki je prepričan, da ve, kaj je prav. Veselim se ponovnega ogleda, čestitke.