Veš kaj, Naughtius Maximus, na morim, deprast sm, a še enga teksta mi je treba? A to je moj vikend zdej za objavo? Lej, ne bom. Nimam ne volje ne energije. Zdrava Pamet Zofka mi je rekla prejšn tedn, da bom na vrsti, sm mislu, da mam dost cajta, sm ga sicer mel, sam se nism zravn spravu. Mislim pač, kurc vas gleda, a še tega mi je treba? Kdo me je v to sploh spravu. Komu od vas se je zdela dobra ideja dat men urnik? Nej bralci tud to vidjo, kake idiotske ideje ima naše uredništvo. Urnik?! Za kup bedakov tipa js?! Pa da bomo mi nardil neko komercialno akcijo, da bomo bolj poznani?! Pa dej no … Bodmo realni, stari. Js mislim, da me dost dober poznate, da je to res neumn. Če ste mel kdajkol, kjerkol, kadarkol kak premislek, da me boste s tem zvelkl iz moje lušine je bla to huda napaka. Hud feler. Pač KURC vas gleda! Ne bom pisu ta vikend. Nočem pisat ta vikend, ta vikend tud ne znam pisat! Preberi več DEPRAST SM
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Naughtius Maximus
SPOMINI V SENCI
Na že moker asfalt so padale zadnje kaplje dežja, medtem ko so oblaki še vedno nadkrivali predmestje. Z vsakim trenutkom so postajali manj sivi in so vse bolj žareli, kot da bi iz njih sijala lastna svetloba. Zrak je dišal po svežini, ki je tistemu sicer turobnemu dnevu vračala občutek vedrine. Lahek veter je nežno božal vse na svoji poti.
Skoraj na samem koncu predmestja je stala ena hiša, ne prevelika, a tudi ne premajhna. Pravzaprav je bila ravno pravšnje velikosti. Zdaj je popolnoma prazna in osamljena.
Pred njo se je ustavil starejši avto. Ko so se vrata odprla, so zaškripala, iz vozila pa je stopil moški, ki se je takoj ustavil, se obrnil proti hiši in nepremično zrl vanjo. Preberi več SPOMINI V SENCI
ČAS JE, DA ODRASLI OTROCI ODRASTEJO
Preseneča me število odraslih oseb, ki se obnašajo kot otroci v vrtcu. Večkrat se zalotim, da se v komunikaciji z odraslimi znajdem v vlogi starša, ki bodisi otroku skuša razložiti, zakaj določene stvari funkcionirajo tako, kot funkcionirajo, bodisi se pogajam za totalno brezvezne stvari bodisi zavijam z očmi, ker ponavljam določene stavke že xy-tič. Preberi več ČAS JE, DA ODRASLI OTROCI ODRASTEJO
VESOLJSKA TURISTA
Qu-lat je krmilil srebrno vesoljsko ladjo med vrhovi in si ogledoval pokrajino, ki se je prikazovala na ekranih. Ko je opazil ozko dolino, je ladjo usmeril v strm spust proti dnu, kjer je nekaj časa vijugal pod visokimi stenami. Kjer je bila dolina širša in mu ni več predstavljala izziva, se je ponovno povzpel med vrhove. Po nekajkratnih ponovitvah spuščanja in vzpenjanja se mu je izza hrbta oglasila Xi’bit: »Če nočeš imet napol prebavljenih margonskih žakrojev na ekranih, priporočam, da nehaš.«
»Barvonski obročki ne pomagajo več?« obrnil se je proti Xi’bit in sam pogled na njen obraz mu je zadoščal. »Prav, prav.« je pohitel, »kaj praviš na tisto ravnino?« Na ekranu je pokazal na območje med dvema vrhovoma, ki mu je izgledalo dovolj široko, da bi ladja lahko varno pristala. Preberi več VESOLJSKA TURISTA
DAKHABRAKHA V KŠ
»Jo, pa kje si ti?«
»Ja, evo me,« sem odvrnil polavtomatsko. Zbudil sem se že ob štirih, bilo je prelepo jutro, v katerega sem izplul iz picerije, kjer sem zadnjih par ur hlebčke testa raztegoval v majhne pice.
»Ma ne, mislim, kje si bil za Mogwai?«
»Za Mogwai?« Niti približno mi ni bilo jasno, na katero časovno dimenzijo naj se priklopim.
»Ja, v torek sva imela karto za Zagreb!« Preberi več DAKHABRAKHA V KŠ