Izpisala sem se še iz ene FB skupine. Ker ne razumem, da ljudje ne želijo nasvetov, čeprav zanje včasih tudi prosijo. Večina želi prebrati oziroma slišati točno določeno že ustvarjeno mnenje in z objavami verjetno le iščejo pozornost. Najverjetneje jo iščemo tudi tisti, ki se zapletamo v debate brez konca in kraja, kar vodi k edinemu logičnemu zaključku: Vsi smo zatravmirani in bi morali rezervirati termin pri psihoterapevtu.
Dandanes ljudje na družabnih omrežjih sproščamo svoje frustracije, ne da bi jih želeli predelati in se iz njih kaj naučiti. Razumem lahko veliko stisk, ne morem pa razumeti neprevzemanja odgovornosti za svoje odločitve in dejanja. Ne razumem niti sebe, zakaj skušam nekomu tako zavzeto dopovedati neko stvar, ker v resnici še nikoli nisem spremenila nobenega mnenja in verjetno se prav nihče ni zamislil ob branju mojih komentarjev.
Kakšna neverjetna potrata energije in časa. Ko in če na stvari pogledaš iz malce drugega zornega kota, hitro ugotoviš, da se ukvarjaš s povsem napačnimi stvarmi in ljudmi. Ali je to spet ena izmed preživetvenih tehnik človeka, da se ukvarja z vsem drugim, le sam s sabo ne, ker zna biti to preveč boleče in naporno? Kdo bi vedel. Opažam pa, da si tudi sama prevečkrat krajšam čas z nesmiselnimi debatami na Fejstbukovju.
Včasih me vržejo iz tira in povsem padem ven, ker res težko sprejmem otročje obnašanje odraslih oseb, a hkrati to isto obnašanje potem zaznam pri sebi in iščem izgovore, zakaj to počnem. Dejstvo je, da si vse prevečkrat mečem pesek v oči in da je skrajni čas, da začnem upoštevati lastne nasvete.
Večkrat moram storiti to, kar sem storila danes. Pač zapustiti stvari, ki ne služijo ničemur dobremu v mojem življenju. Predihati, da nekdo ne razume mojega razmišljanja ali da ne deli enakega mnenja kot jaz. Predvsem sploh ne začenjati debat, ki nimajo nobenega pozitivnega izida. Ker ko na vse skupaj pogledam s strani zunanjega opazovalca, to nima nikakršnega smisla.
Ni čudno, da smo ljudje skurjeni, če svoj čas namenjamo bojem z mlini na veter. Edino vprašanje, ki se mi poraja pri vsem skupaj je, kako potem spreminjati svet? Če ljudje prebirajo medije, ki iz vsake novice naredijo manipulacijo in temu nasedajo. Če debate niso rešitev, kaj potem je? Da se prepustim toku življenja, delam na sebi in se ne brigam za druge? Ampak potem padem v kategorijo robotov, ki jih je čedalje več. Ljudi, ki ne zaznavajo okolice, ker so preobremenjeni, ker jim je vseeno, ker ne zmorejo, ker jim je pomembno le lastno ugodje in udobje.
Nenehno kolebam med tem, da je človeštvo izrojeno in drvi proti samouničenju, in med tem, da vendar niso vsi slabi in zblojeni. Da naj zaupam vesolju in delam dobro za druge še naprej. Vse, kar moram narediti zdaj, je to, da sprejmem, da moje predstave o tem, kaj je dobro in prav, niso nujno enake vsem ostalim. Ampak meni je težko, res težko. Čeprav sem že večkrat dojela, da morajo ljudje priti do nekega mentalnega zavedanja, da sprejmejo določene zadeve in da zavibrirajo z njimi, da začnejo nekaj početi drugače. Konec koncev sem šla čez isti proces sama. Toliko AHA momentov imam v svojih tridesetih, ki jih pri dvajsetih prav gotovo ne bi zmogla imeti. Verjetno ravno zaradi tega dvajseta niso bila ravno vrhunec mojega življenja, saj sem se počutila osamljeno, nerazumljeno, neljubljeno, zapuščeno. V ogromno nekih neprijetnih situacij sem se spravila sama, jih reševala, kakor sem vedela in znala, bolj po sistemu prevzetih vzorcev iz dokaj nefunkcionalne družine ter iz njih potegnila bolj malo. Nedelujoči odnosi so bili moj varni pristan, nekaj, kar sem poznala in mi je bilo blizu, tako kot reševanje vsega in vseh. Nenehen občutek, da moram bit vsem cel čas na voljo s svojo podporo ali nasveti. In zdaj to počnem na socialnih omrežjih, čeprav sem prišla tako daleč, da mi je uspelo ozavestiti, da ljudje v resnici ne želijo, ne zmorejo ali niti nočejo pomoči. Še vedno me kdaj potegne in padem v luknjo svoje preteklosti in se naganjam z ljudmi, ki jih ne poznam, o stvareh, ki so mi pomembne, njim pa pač ne, le da se znam hitreje ustaviti, pustiti za sabo.
Verjetno ne bom nikoli prišla do te faze, da se ne bom vžigala ob mučenju in pobijanju živali ali izkoriščanju otrok in šibkejših, tega organsko ne prenesem in enostavno ne morem biti tiho. Tega je za moje pojme preveč. Res preveč. Tukaj bom glasna, čeprav velikokrat zaman, ker v resnici nočem postati prej omenjeni robot, ki živi v svojem milnem mehurčku zena in se ne pusti motiti negativni energiji. Ne bom hodila naokoli s palčko svetega lesa in odganjala slabo energijo. Ne bi pa bilo to nič čudnega, če bi se mi skeglalo v tako smer. Nekako še vedno verjamem v prijaznost in dobro ljudi, čeprav se mi samo ob odprtju Fejstbukovja ta moja pravljica sesuje.
Očitno ljudje rabimo nek tak medij, da se zlajamo, skregamo, napsihiramo, ker motike, lopate, delo z zemljo niso več nekaj vsakdanjega. Se samo meni zdi, ali so bili ljudje včasih bolj umirjeni? Ali pa so le bolj tlačili vase vse, kar jih je morilo, in so trpeli sami s sabo. Kdo bi vedel. Jaz sem definitivno bolj mirna, odkar ne rabim ljudi prepričevat, da se je treba bolezni lotit celostno in ne zgolj z zdravili.
Ha, tukaj pametujem, hkrati pa se še vedno nisem naročila na psihoterapijo, v katero res verjamem. Ampak saj bom, ko bom začutila in ne bom zmogla drugače, ko bom res zataknjena, bom. Trenutno se imam še fajn. Par stvari sem potlačila, par predelala, ostalo pa živi in raste z mano. Vse ob svojem času.
Tako naj se zgodi, je rekla in šla dimit stanovanje s svetim lesom.