Že nekaj časa menim, da človeštvo nujno potrebuje konkreten reset. Tak z izbrisom. Tak dolgotrajen, da si narava opomore, da živali zaživijo brez izkoriščanja, trpljenja in brez strahu za lastno življenje in dom. Verjetno so posamezniki podobno razmišljali tudi že pred več XY leti, ampak več, kot je ljudi, slabše je vsesplošno stanje.
Vedno znova in znova me razočarajo, ujezijo, pretresejo dejanja posameznikov, podjetij, raznih voditeljev. Nad človeštvom sem že zdavnaj obupala, zato se ne čudim, da se umikam k živalim, ki se mi zdijo vse bolj razumska bitja. Celo bolj razumska, kot je bil človek kadar koli. Morda jih večina res deluje nagonsko, ampak vsaj nimajo v sebi pohlepa, žlehtnobe, arogance, egoizma in še kakšne res grde človeške lastnosti, s katero se srečujem na dnevni bazi.
Res vse težje in težje prenašam to izrojenost in gledanje zgolj in samo na lastno rit. Za protiutež temu pa imamo na voljo redno prelaganje odgovornosti na druge. Redko kdo se je še sposoben zazreti v ogledalo in se soočiti s posledicami odločitev in dejanj. Ker je to pač težko in ker je vse več takih odraslih, ki otrokom predajajo te zglede. Kako druge kriviti za lastne težave in neprilike, ki so se ti zgodile v življenju. V svoj kos pogače pa nihče ne zagrize.
Razočaranja se trenutno vrstijo na dnevni bazi, boli me brezbrižen in mačehovski odnos do živali in narave in nezmožnost ali nezainteresiranost odgovornih oseb, da bi kar koli spremenile na tem področju. Cel kup nevladnih organizacij rešuje sranje na vseh možnih frontah, ki bi morale biti sistemsko urejene, če že splošna javnost nima nobenega moralnega kompasa več. Dvoživke recimo vsako leto umirajo na cestah, poleg tega jim človek redno uničuje življenjski prostor z onesnaževanjem, uporabo težke mehanizacije v času selitev do mrestišč in gradnjo raznih poslovnih con, cest ali naselij na mokriščih. Na koščku narave, ki bi morala biti najstrožje varovana in zaprta za kakršne koli velike posege. Ljudem večinoma visi dol za dvoživke, kmetje gledajo le na to, kako bi maksimalno izkoristili vsak košček zemlje v lastno korist. Na živce jim gredo praktično vse živali, ki jim ne prinašajo zaslužka in jim delajo morebitno škodo. Najraje bi vse pobili in zastrupili. Ne vem, kdaj in zakaj so ljudje, ki so bili včasih povezani z naravo, postali tako odtujeni in neizobraženi.
Najbolj me žalosti dejstvo, da so danes informacije dostopne na vsakem koraku. Ni problem poiskati vseh podatkov pred nakupom novega avtomobila, je pa problem pogledati, kakšne ima recimo potrebe pes, ki si ga želijo nabaviti. Kdaj točno smo postali tako površinski in brez občutka za druga živa bitja?
Ne gre samo za odnos do živali, tukaj je res toliko stvari na kupu, ki me spravljajo v stisko in obup, da vidim edino rešitev v tem, da pade na Zemljo meteorit in nas zradira. Zakaj podpiramo fantke s premalimi pimpeki, ki zdravijo svoje komplekse z vojnami, zakaj podpiramo posiljevanje, zasužnjevanje in prodajo otrok in žensk? Zakaj oproščamo kriminalcem in jih puščamo, da se sprehajajo veselo med nami zaradi napak v postopku? Zakaj že trideset let volimo en in isti sekret od ljudi in se na vsakih volitvah odločamo med slabim in še slabšim? Zakaj dopuščamo, da sistem pusti na cedilu žrtve zlorab, nasilja? Kaj točno je narobe z našo vrsto? Zakaj dopuščamo pobijanje nedolžnih ljudi? Seznam stvari, ki jih človeštvo dela narobe, je iz dneva v dan daljši in prav nihče ne dela kaj veliko na tem, da bi to popravili, zato jaz ne vidim popolnoma nobenega smisla v tem, da bi človeštvo obstalo.
Sem zaradi tega psihopat, bitje brez empatije? Ne bi rekla, ker se zavedam, da bi to pomenilo tudi smrt živali, za katere skrbim, in smrt ljudi, ki jih imam rada. Se mi zdi pa to edina dolgoročna rešitev za naš planet. Ker če pogledaš zgodovino in pomisliš, da so v antiki poznali kopalnice, da so imeli vodovod, toplice in so skrbeli za svojo higieno, ti je jasno, da nobeno zdravorazumsko bitje ne bi pristalo v srednjem veku s sranjem po ulicah, ampak glej ga zlomka, ljudem je to uspelo. Meni se zdi ta podatek dovolj zgovoren, da ni nobenega upanja za našo vrsto in da smo obsojeni na to, da se uničimo. Želela bi si le to, da se to zgodi čim prej, preden zaradi naše brezbrižnosti, neumnosti, egoizma umre in izumre še več živih bitji.
Jaz samo vem, da čedalje težje živim v takem okolju in da si večkrat želim, da bi mi bilo za vse okoli mene tako vseeno, kot je večini. Ne pomaga moje kričanje, ne pomaga moje reševanje, ne pomaga osveščanje, ne pomaga prav nič, ker ljudje nimajo mentalnega dometa, da bi dojeli, kakšne posledice nosijo njihova dejanja. Njim je pomembno le to, da bodo imeli pognojeno njivo, da ne bo komarjev, da ne bo škodljivcev na vrtu, da ne bo kdo drug deležen njihovega pridelka. Rešitve vidijo le v strupih in pobijanju, ne zavedajo pa se, da take stvari rušijo ravnovesje v naravi in na koncu bo človek tisti, ki bo potegnil najkrajšo vrvico. V tem, iskreno, sicer ne vidim težave, me pa boli, da po nepotrebnem umirajo nedolžna bitja. Enako me boli, če se godi krivica ljudem, ampak sem še vedno mnenja, da si človek lahko pomaga sam, žival si pa na žalost ne more.
Tako, da upam, da se moja želja o izbrisu človeštva kmalu uresniči, da planet malce zadiha in si spočije od vse te drame in škode, ki je povezana z nami. Do takrat pa moram najti način, kako preživeti, ne da se mi dokončno skeglja od vse te brezbrižnosti in neumnosti ljudi. Prosim, bodite drugačni od drugih in se vidimo v naslednji vojni.