Oči dedka Bedenka so se smukale po Klarinemu krilu, ki je izginilo tja nekam pod krošnjo.
No, že res, je dejal. Saj veste, zdaj se ob suši vsi smukajo okoli malih kmetov in se jim dobrikajo. Ampak že čez teden dni bo zadeva pozabljena, in bodo vse kamere obrnjene tja h kakim migrantskim delavcem, ki so jih bogve kako zlorabili in jim zadržali denari. Taki so. Reveži dobijo mikrofon za nekaj sekund, zadnjo besedo imajo pa potem sile kapitala. Kompradorski butžuji, tako jim pravijo. Uh, kako me to pogreje, je govoril, medtem ko so se Klarine orjaške prsi pozibavale med obiranjem češenj.
Problem liberalcev, veste, to sploh ni kompleksna stvar, je zatrdil dedek Bedenko in si povrtal po nosu. Ti ljudje mislijo, da lahko vsem obljubijo isto stvar, torej da počnejo kar želijo. Ampak saj vendar vsi vedo, da je to najslabša ideja na svetu. Svobodni ljudje so nesrečni in se večino časa nimajo kam dati. Tako kot otrokom jim je treba postaviti meje – ob tej uri se vstane, ob tej se gre spat, pa dvakrat ali trikrat vmes je treba kaj dobrega prigriznit. Ti strici pa hočejo vsem vsiliti, da bi si ustvarili, no, bioritem ali kako se že reče – in dosežejo samo to, da so na koncu vsi neprespani in prenažrti. Ni čudno, da se jim že čudaki smejijo.
Tako je povedal, kar jim gre, medtem ko se je Klara usedla na najdebelejšo vejo, ki se je pod njeno težko postavo kar močno uklonila.
In da niti ne začnem pri teh revšetih, ki se zdaj nosijo kot fašisti, ojej, se je ded teatralno prijel za glavo. Njega dni so si ti ljudje pripeli tiste simbole in bombe in so korakali skoraj do Moskve, pa poglej zdaj: zjokajo se takoj, ko morajo prestopiti prag stanovanja. Ti bogeci sedaj hočejo – ne, pričakujejo! – da jim ženske prinesejo v posteljo, pa še krepostne in nedolžne naj bodo, pa še zajtrk naj prinesejo s seboj, ker si ti pobje ne znajo ocvreti niti jajc. Vseh skupaj ni toliko v hlačah kot enega povprečnega psa čuvaja – ki sploh ne nosi hlač!
Sam sebi se je zakrohotal. Iz krošnje so sedaj bingljale le še Klarine noge.
No, pa recimo še eno o o teh pobožnjakarjih. Če pa je kaj odurnega, potem so to ljudje, ki zahtevajo spodobnost. Vam kar precej povem: vtaknil sem ga v vse mogoče, tako kot najbrž moji dedje pred menoj in njihovi dedje pred njimi. Me boste vprašali, če kaj obžalujem – niti slučajno. Mislim, da je to najboljši način, kako se mlad moški lahko česar koli nauči. Vam rečem, cela družba dandanes samo še flanca…
“Gospod,” je zažgolela Klara. “A boste utihnili, če si odpnem modrc?”
Bedenko je najprej zagodrnjal, kako pri današnji mladini ne more ničesar povedati do konca. Potem pa je vendarle zagrizel v jabolko in pustil očem, da so mu spet začele uhajati tja nekam pod krošnjo.