Nek čudežen mir je v meni zadnje čase, čeprav se mi svet sesipa in svojega življenja niti ne obvladujem. Ga tudi nikoli nisem, po navadi se je nekoliko samo od sebe postavilo na prava pota. Pa me zdaj bolj to skrbi, da bo ravno to problem, ker me ne sekira več toliko. Sicer pa pijanci imajo srečo, zapohanci tudi vedno preživijo, neumni vedno nekako zvozijo in vsaka tercijalka je v življenju fasala vsaj en dober fuk.
Tako da se še vedno zanašam na dober razplet, vendar z manj požrtimi živci. Ni, da bi se predal in ni, da bi me minilo do življenja, niti ni, da bi me minilo do čikov in do pira pa muske, seksa, predvsem pa ljubezni, me je pa minilo do komplikacij. Ker pač ni razlike. Ker ničesar ne dosežeš in ker imaš v resnici na življenje res malo vpliva. Še manj pa na svojo žensko in zdravje ljudi okoli sebe.
Pa ja, saj vem, obstajajo zanesljive vzročne povezave, ki jim lahko kontriraš, ki jim lahko zmanjšaš težo, z malo ali več upa in predvsem truda. Verjetno bomo slej ko prej pri tem, ko nam bodo za vsako odločitev izračunali težo. Tisti jebeni koeficient. Prižgal boš čik in na njem bo pisal odstotek možnosti za predčasno smrt. Ta pravočasna smrt se bo obračunala absolutno glede na gene, finančni položaj, izobrazbo, zavarovanje, avto, poreklo in še kaj. In če boš absolutno regresivno premico v modelu življenjske dobe falil, boš pač del error rate-a. Pa a ni to nekako kar naravno. Evolucijsko? Vsak razvoj je bil del neke napake, v genih, poskusih, kometu, ki ga je nenadno zafukalo na naš planet. Ljudje bi rekli socialni bombi verjetno revolucija. Štajerci bodo imeli za svojo utež alkohol, Savinjčani še dodatno za štrik okoli vratu. Ker štrik okoli vratu ni čisto ziher in ker so saševci to že nagruntali, bo ta utež še malo težja v sami funkciji. Saj … Če še ne veste, zadnje čase si naštimajo še štrik in se šele potem ustrelijo. Ziher je ziher. In vsaka utež šteje.
Štajerci v bistvu dobro vedo, kako delujejo funkcije, čeprav sami zaradi tega toliko slabše funkcionirajo.
Verjetno naše besede nikoli niso bile pretirano svobodne, še manj pa smo jih izbirali naključno. Nekaj so bili vzorci, nekaj knjige, ki smo jih prebirali, nekaj, kako so nas ukalupili v šolah in kako smo si zjebali še tisti zadnji del ustvarjalnosti s slovnico pa s pravopisom. Pa nekaj, kako so se z nami pogovarjali, ko smo še srali v plenice. Potem smo se nalezli še prepirov naših starih in sosedov. In verjetno je res vse skupaj ena velika in neskončna funkcija. Uteži so tiste, ki nas težijo, tiste, ki nam odpirajo vrata, nas poženejo v razvrat in nam občasno zavijejo še vrat.
A veste, ChatGpt je po enem vidiku res glup in res halucinira, če ga gledaš in poslušaš trezno in kot človek, če pogledaš njegovo zasnovo pa kar dobro deluje. Napove, kar so ga naučili, napove tisto, kar so pač njegove izkušnje. In z besedami ima verjetno veliko več izkušenj kot vsak od nas. Malo ga fukajo dodane, človeške uteži oz. želje in pa tisto, kar smo mu nafilali v mozak, da se mora tu pa tam popraviti. Da nas ne sme učiti, kako sestaviti bombo, da se iz debelih pač ne dela norca in da je smešno tisto, kar je pač trenutno korektno. To pa utežimo. To znamo. Kar nas moti, to še zaznamo.
Smo pač mogoče samo slabi starši ali pa pišemo slabe knjige. Ali pa imamo drugačne vrednote. Ali pa pač upamo na nekaj več. In nas potem pofura s svojo verističnostjo. Ker nima idealov, je pač luzer, on ne hodi v cerkev in ne pozna mode. On ne pozna ideologije, čeprav ji lahko statistično ugodi. Njemu ni pomembno, če so ga tri ženske od štirih prevarale, ko pa pozna tisoč zgodb tipov, ki se jim to ni zgodilo. On nima teh problemov, on, ona, ono ne fura zamere iz ene slabe izkušnje, njemu kurac ne stoji iz frustracije, ampak iz statistike, iz tistega, kar so si namislili, kar so napisali, kar so obljubljali, kar so poslušale, kar so si želele in kar so dobile.
Pač piše, kar ljudje govorimo, deluje pod težo uteži ideologij, v katerih trenutno funkcioniramo. Zato pa ima včasih toliko neumne in polikane odgovore, je veliko bolj eden od nas, kot bi si v resnici želeli. Če že nismo dovolj sfukali sebe, svojih otrok in zemlje, bomo pa še AI. Kot je v Matrici (1999) rekel agent Smith: »Do you know what it is? A virus. Human beings are a disease, a cancer of this planet. You’re a plague and we are the cure.«
»Ste kurac,« bi rekel na povprečno provokacijo umetne inteligence povprečni Štajerc in odprl (po)slednjo piksno ledeno mrzlega, od robota ohlajenega, in človeku v roke podanega laškega pira.