Mislim, da je moja mati zadela žebljič na glavič, ko je pred kratkim prijateljem odgovorila na vprašanje, ali je bilo lepo v Tanzaniji, z besedami: »To sploh ni pravilno zastavljeno vprašanje.« Če si za potrebe sledečih stavkov vzamemo dovolj svobode in ne polemiziramo z očitnim problemom besede ‘lepo’, rad bi se poslovil od turizma, ki umira pred našimi očmi.
Ne Turizma z velikim T, seveda, ta trenutno diha s polnimi pljuči in vsako leto lahko pričakujemo porast ljudi, ki bodo svoj odmor od delovnega mesta preživeli v tujini; ne, govorim o turizmu, kot smo ga poznali nekoč in nam bo tem bolj tuj, kolikor bodo naš vsakdan prežemalo socialno mreženje na internetih.
Svoj poletni dopust sem izkoristil za obisk države, ki je pravkar drugo leto zapored osvojila naslov najsrečnejšega naroda na svetu. V resnici lažem. Zaradi slabe vremenske napovedi, sem se omejil na obisk dveh mest. Gostoval sem v Helsinkih in Ouluju. Lahko rečem, da sem obiskal Finsko? Nisem prepričan. To bi bilo približno tako, kot če bi trdil, da poznam Moravske toplice, ker sem se enkrat kopal v Termah 3000. In vendar je to ideja, ki smo jo nekoč prodajali kot turizem. Obiščite Slovenijo. 7-dnevni dopust le za XY denarjev. Prvi dan dve letališči in hotel. Drugi dan stara Ljubljana, tretji dan avtobus in blejsko jezero, četrti dan še več avtobusa in Piran plus Portorož, peti dan še več avtobusa in Ptuj, šesti dan: čas za počitek in fakultativni izlet v Kamnik, sedmi dan dve letališči in dom, sladki dom. Welcome to Slovenia.
Ne ustvarjam si iluzij, da je biti avtor turističnega angažmaja preprosta služba za slehernika z nadpovprečno žilico za logistiko in preveč časa preživetega z Lonely Planetom v rokah. Sam bi težko sestavil enomesečne počitnice po Sloveniji. Že samo za Štanjel na Krasu in Sveto Trojico v Slovenskih Goricah bi znal zapraviti cel teden, kje so potem še obvezno izkustvo nočnega življenja na Metelkovi in v Rogu, romanje po Halozah, banđiđampink v Mostu na Soči, zgodovina socialistične industrije v Črnem revirju in spanje v šotoru na Goričkem? Pa Kolpa in vinske poti po Bizeljskem pa Sečoveljske soline in mariborski Lent. Ne, tujcu pokazati, kaj je Slovenija, se mi zdi nemogoča naloga in iz istega razloga si ne upam trditi, da sem obiskal Finsko. Prehodil sem okrog 100 km po prestolnici in prekolesaril prav toliko po Ouluju in to je to. Obiskal sem dve mesti.
Za obisk (bodisi države bodisi prijatelja) si je pač treba vzeti čas. Bil sem v predrevolucionarnem Egiptu. Ne upam si trditi, da ga poznam niti malo, ker sem videl piramide, Dolino kraljev in stanovanjske komplekse ruskih bogatašev v Hurgadi. Kaj vse se je premaknilo v glavah Egipčanov od nemirov in pučev pred osmimi leti? Kakšen je Egipt, ne vem več. Kaj je Egipt, ne vem več. Kdo je Egipt, ne vem, kdo. Mislim, da nas je o tem učil Chinua Achebe, ko je zapisal, da »so Afrika ljudje.«
Kaj mi o Indiji lahko pove nekdo, ki so ga peljali gledati Taj Mahal? To ni samo antiesteblišmentski krik zagovornika ‘zgodovine od spodaj,’ še kako se zavedam, da je nemogoče razumeti Rusijo, če me je v svoj dom povabil študent (z vsemi ustreznimi aktivističnimi težnjami, ki pritičejo njegovemu profilu državljana) iz Sevastopola, nisem pa videl najljubšega nakita velike Katarine v Sankt Petersburgu.
Vse več popotnikov srečujem tako v sobah z Airbnb-ja kot na ulicah Ljubljane, ki se zavedajo, da je spoznavanje tujine neskončen (če že ne nemogoč) proces in da če je edini cilj videti neko znamenitost, je cenovno bolj učinkovito odpreti Google Maps in klikniti na eno od mnogih fotografij, ki so jih posneli obiskovalci v preteklosti. Marsikatero je škljocnil profesionalec in bo na slehernega od nas naredila večji efekt kot kateri koli stvarni obisk. Če imaš čas za ogled Slovenije le nekaj dni, se zna zgoditi, da nikoli ne boš imel priložnosti videti sončnega zahoda med vinogradi v Beli Krajini ali pa izkusiti Nobel bureka v hladni in deževni noči (po možnosti po korektno izpeljanem Pub crawlu).
Vse manj ljudi zaupa turističnim brošuram in se predaja izkušnjam tujine po principu: tam bom nekaj dni in kar se ima zgoditi, naj se. In to je ta novi turizem. Iskanje izkušenj in ne več spektaklov. Vse več je popotnikov, ki se želi nečesa udeležiti in manj nekaj zgolj opazovati, fotkati in potem pozabiti na tisto eno res dobro fotografijo, en hidden gem, od milijon posnetih. Samo poglejmo, kako se na spremembe odzivajo turistične agencije. Ponudbe so vse večje, naslovi pa vse specifičnejši: pohajkovanje po skalnati Anatoliji, s hummerjem po sipinah Omana, kanjoning po najlepših slapovih Nove Zelandije; komaj čakam, da (ali) bom na stara leta lahko izkusil enotedensko basanje z ulično prehrano po najboljših placih Sao Paula, tri največje gejming konference v Južni Koreji, ki se bodo vse odvile v zaporednih vikendih, naslednje leto pa (fingers crossed) sprehod po Amsterdamu, vsak večer z novo drogo v riti (vem, da smo to že vsi izkusili, ampak kako to funkcionira pod vodstvom frišne vodičke, to je tisto, kar me še najbolj zanima).
Ne gre le za generacijski preskok, čeravno se tako zdi na prvi pogled. Hostli po celem svetu so polni pravkar diplomiranih mladih odraslih, ki so si vzeli svoje tri mesece svobode in potujejo iz mesta v mesto, ostanejo le dan ali dva in nato uspejo primerjati evropske prestolnice med seboj na podlagi prijaznosti osebja v tej ali oni stavbi, ki jim je nudila prenočišče ali pa trdijo, da je Zadar lepši od Splita, ker v prvem nikoli ne dežuje; prav tako pa lahko v isti sobi srečate starejši par z Japonske, ki vas bo debelo uro spraševal o medosebnih odnosih v bivši Jugi, nato pa šel zgodaj spat, ker jih naslednji dan čaka ziplajnanje nad Bovcem in enodnevni obisk Metalcampa.
Leta niso več nobena meja v svetu novega turizma.